20. JUL. 1908
Danes sem vstal zjutraj ob 6, zajtrkoval sem
med skalami. Marsikatero alpsko cvetje sem na-
in ob ½ 7. krenil. Pot je vodila skoraj navpično. v globino. Končno mi je uspel dosežek, da sem
šče), kjer je na red pazila ženska z otrokom. Tam ničesar nisem mogel videti. Moral sem počakati
Ob ½ 9-ih sem prispel v Bertho-Hütte (zaveti-
sta že bila turista iz Berlina, ki se zaradi oblač-
nega vremena še nista povzpela na vrh. Ob ½
10. se je zjasnilo in sem se sam povzpel na vrh,
kar je zahtevalo dvourno delo. Označena pot
dvakrat pelje mimo visokih skal, kjer je speljana
debela vrv, da človek ne bi padel. Proti vrhu je
bilo težko hoditi, ker je bilo treba plezati sko-
raj navpično po kamnitem drobirju, ki se je ne-
prestano odlamljal in z velikim ropotom padal
120
Ko sem se nagledal, sem šel iskat planiko
prišel na vrh. Na vrhu je bil tako gost oblak, da
2 uri, dokler se ni zjasnilo. A takrat se mi je po-
nudil izjemen prizor. Proti vzhodu visoki vrhovi
Karavank. Proti severu jezera Vrbsko (Wörther
See), Osojsko (Ossiacher See) in Baško (Faaker
See), obdana z gorami. Proti zahodu Beljak v
dolini, v kateri vijuga reka Drava, ki v sončnem
soju zgleda, kot da bi bila iz srebra. Dolgo vijuga,
preden prispe do Roža (Rosenthal). Proti jugu se
vidi Triglav s svojimi visokimi vrhovi.
šel, tudi alpenfloro, ki raste v majhnih grmičkih
in ima vijoličaste cvetove, a planike nisem našel na (666 m) prispel v Marijo na Zilji (Maria Gail),
koder bi zlahka padel. Ko sem se naveličal bre- mislila, da sem ostal tam nekje zgoraj, ves polo-
nikjer, pa čeprav sem splezal tudi na mesta, od
zupnega iskanja, sem krenil nazaj. Kakor gams
sem skakal s skale na skalo in se popoldne ob 8.
srečno vrnil do zavetišča. Tukaj sem se vpisal v
knjigo in hotel izplačati 20 krajcarjev za bivanje,
a ženska ni sprejela denarja. Zato sem kupil 4
razglednice, ženska pa mi je še 2 podarila, tako
ob ½ 7. pa nazaj v Beljak, kjer je gospodinja že
mljen. Ko sem pogledal nazaj na Kepo, je sonce
posijalo prav na vrh gore, kakor bi ga okronalo,
in takrat sem občutil, da sem popolnoma postal
ujetnik gora in da bi se bil sposoben še enkrat
povzpeti.
Zvečer, ko sem prispel nazaj v mesto, sem bil
sem s 6 kartami zapustil zatočišče na nadmorski čisto dobro in nisem čutil utrujenosti. Bolje je
nadaljeval v Bače, od koder sem preko gore Tolo- ne kvari nog, kvečjemu utrudi človeka.
višini 1610 m. Vrnil sem se v Loče, svojo pot sem
hoditi po gorah kot po položnih cestah, ker gora
121