70 let gorske re{evalne slu`be v Tr`i~u
Ameri~ane. Kmalu ugotovimo, da je eden izmed njih, Jon Otto, iz skupine, ki je julija
2000 uspela na vzhodnem grebenu Mustagh Ate in nato prespala v Toma`evem {otoru.
Jon je {e na gori, enega od naslednjih dni se bomo sre~ali. Obi{~e naju eden izmed
doma~inov Kirgizov. Predstavi se kot Osman, zna malo angle{ko: “Tomazek, my friend”,
nama pravi in ka`e na skalo z napisom. Z Osmanom hitro postanemo prijatelji.
Za aklimatizacijo se lotiva name{~anja plo{~ice Toma`u v spomin. Vzhodno lice
najve~jega balvana na robu baznega tabora je obrnjeno prav proti vrhu gore. Zdi se nama
najbolj primeren kraj za spominsko plo{~ico. Skale se lotiva s svedrom in kladivom.
Zgre{iva za kak milimeter kar Elemir na medeninasti plo{~ici iznajdljivo popravi kar z
no`em. [e pred poldnevom plo{~ico pritrdiva in se prepustiva obujanju spominov. V
vzno`je balvana polo`iva par kamnov, ki sva jih sem prinesla z vrha Kri{ke gore. Oba
veva, kako rad je imel Toma` svojo goro in kako zavzet je bil med junaki Kri{ke gore.
Z Ameri~anom Jonom Ottom sva kmalu dobra znanca. Zanima ga vse, kar veva o
Toma`evem vzponu in Toma`u nasploh. Skupaj ugotovimo, da so se ob Toma`evem
odhodu iz {otora na pribli`no 6800 metrih in pred njihovim prihodom do {otora zgre{ili
za vsega pet, morda najve~ sedem ur ... Usode se pa~ ne da spremeniti! Pove nama, da
je bilo 14. in 15. julija 2000 ~utiti slabo vreme, ki na Mustagh Ato prihaja z zahoda. Na
vzhodni strani, kjer so se tedaj po grebenu vzpenjali Dan, Walter in Jon, ni bilo tako
hudo. Na vrhu pa je moral divjati silen sne`ni vihar. Pri sestopu z vrha sta Toma` in Jo`a
v viharju zgre{ila {otor v najvi{jem taboru in stra{no no~ prebila na prostem. Naslednje
jutro sta ugotovila, da sta bivakirala komaj sto metrov od {otora. V divji no~i sta oba ozebla. Toma`u se je pokvarila vez na turnih smu~eh. Jo`a se je mo~no ozebljen z zadnjimi
mo~mi s smu~mi re{il v dolino.
Toma` Kavar drugi z desne,
stor`i{ki bivak, 1. november 1972
Foto: arhiv Janez Kavar
95