70 let gorske re{evalne slu`be v Tr`i~u
bodrit. Vem, da je bil pogled name v prvem mesecu neprijeten in da je marsikdo moral
zbrati precej poguma, da je prestopil prag bolni{nice, pa potem po nekaj minutah
dobesedno u{el iz moje sobe.
15. marca sem bil re{en bolnic in dobil prostor na In{titutu Republike Slovenije za rehabilitacijo (IRSR), kjer sem pre`ivel nadaljnje 3 mesece. Tam sem se tudi prvi~ zavedel.
18.4. sem se zjutraj zbudil in ugotovil, da se nahajam v nekak{ni bolni{nici in da se mi
je gotovo nekaj zgodilo. To so potrdile tudi medicinske sestre, ki so pri{le pome, da me
odpeljejo na terapijo. Popoldne je kot vsak dan pri{la k meni tudi (takrat {e moje dekle)
Meta. Bila je zelo za~udena, ko sva med pogovorom ugotovila, da je moja amnezija
pravzaprav trajala od meseca pred nesre~o pa do tedaj. Torej, skoraj {tiri mesece. Noro.
Psihologinja na IRSR nama je kasneje razlo`ila, da strokovnjaki temu pravijo modrost
telesa. Telo oziroma mo`gani pozabijo, oz. izbri{ejo vse, kar je bilo res hudega.
Vse to namre~ pi{em po pripovedovanju drugih, predvsem Mete, ki je skrbela zame vse
od prvega dne nesre~e pa prakti~no vse do danes. Njej se imam zahvaliti, da lahko danes
`ivim ~loveka dostojno `ivljenje. Napovedi zdravnikov so bile namre~ zelo slabe in brez
njene ljubezni, poguma, po`rtvovalnosti in potrpe`ljivosti bi se lahko vse kon~alo
druga~e. Vsako popoldne je bila pri meni in ko sem bil v So~i, me je vozila na
popoldanske izlete, sodelovala pri terapijah in delala vaje z mano. Vsak vikend me je
odpeljala domov in tako poskrbela, da sem bil ~im ve~ med doma~imi in med prijatelji.
Vse to je namre~ zelo pomembno pri rehabilitaciji po{kodovancev glave.
Pomembna pa je tudi vaja, delo in {e enkrat delo. Na za~etku sem bil namre~ v takem
stanju, da bi marsikomu vzelo voljo do `ivljenja. Prej {portnik v vrhunski formi sem
naenkrat postal nebogljeno bitje, popolnoma odvisno od pomo~i drugih.
Po mesecu le`anja v postelji sem na Jesenicah napravil prve korake od postelje do
vozi~ka, seveda s pomo~jo medicinske sestre. V So~i sem preko vozi~ka in hojice
s~asoma pri{el do hoje ob pomo~i drugega, vendar so bile te razdalje na za~etku res
kratke. Samostojno, vendar po~asi in okorno, sem shodil konec aprila.
Za tak napredek sva z Meto garala vsak dan in za vse to je bilo potrebno veliko volje in
trme. Dobro, da sva oba hribovca! In Bogu hvala, da sva imela drug drugega in pomo~
dobrih prijateljev in Metinih ter mojih star{ev. Ob takih `ivljenjskih preizku{njah se
~lovek zave, kaj je v `ivljenju res pomembno!
Kljub temu, da je bila moja hoja {e zelo negotova, sem poleti spet za~util klic gora. In
moja zlata Meta me je peljala plezat. Sprva v plezali{~e v Bohinj, kjer sem za~el s smermi III. stopnje. Bala sva se edino, da mi je padec v podzavesti pustil strah, da bom
mogo~e imel vrtoglavico, pa k sre~i vsaj teh te`av ni bilo. In ker sva potem veliko plezala, sem do septembra plezal `e smeri V. stopnje. V februarju, to~no leto po po{kodbi, pa
sem prvi~ spet obiskal mojo Belo pe~. Seveda sem vseskozi plezal kot drugi v navezi.
87