70 let gorske re{evalne slu`be v Tr`i~u
Re{evalci pripravljajo Janeza
za transport. Desno zgoraj
Dejan Jekovec, ki je po
nesre~i sestopil po peti grapi
do Janeza.
Foto: Peter Ro`i~
Naenkrat so bila usta polna snega, du{ilo me je, premetavalo pa tako, da si ne more{
predstavljati. Roki opletata kot da nista tvoji, isto se dogaja z nogami, menja se svetloba in tema, ne more{ vdahniti, vse skupaj spremlja po{astno {umenje in velika hitrost.
Dejan bi rekel: “Leti k’ pr’ norc’h!”. In res je bilo tako.
Potem pa - kar naenkrat se zadeva malo umiri in ko pogledam, desno od sebe opazim
tri metre stran trdno sne`eno podlago, po kateri drsim skupaj s snegom. Hitro se odvalim dol z drse~ega snega, ki se odpelje mimo mene naprej, in obsedim.
Na eno oko ne vidim ni~, na drugega pa megleno (kot tista dva, ki sta veslala na blejski
otok …) in ko se ozrem naokoli, za seboj opazim vstop v Kramarjevo smer in moj nasmeh postaja vedno ve~ji. @iv sem!
Takoj sem se vpra{al: “Kje je Dejan, kaj je z njim?”. S te`avo sem nastavil plazovno `olno
na sprejem, ~e bi bil kje v plazu blizu mene.
Kmalu sem ugotovil, da imam po{kodovani obe koleni, levo ramo, desno roko v komolcu, bolela so me rebra, zeblo me je … S te`avo sem dobil UKV postajo iz nahrbtnika in
poklical: “Fantje, pome bo treba!”
Kmalu potem se mi je odvalil {e en kamen od srca, ko sem zasli{al oddaljene klice
“Janez, Janez”, ki so prihajali vedno bli`e. Dejan je tekel navzdol po plazu s svojimi dolgimi nogami, pri{el k meni in me objel. To je bilo veselje.
In res so kmalu pri{li re{evalci, pa kako hitro so pri{li. Nekateri s hribov, drugi od kosila, brez oklevanja. Kar naenkrat je bilo okrog mene vse `ivahno, vsi so zaskrbljeni gledali
moji razbiti koleni in se spra{evali, kaj bo.
Nakar je zrak prerezal ropot helikopterja in ni bilo dolgo, ko smo `e leteli proti
Ljubljani. Po mesecu le`anja v bolni{nici in tremi tedni razgibavanja v La{kem sem se
83