V hribih uživam . Na Begunjščici ob spogledovanju s kavko ( foto : Karmen Razlag )
moji pripovedi , vmes mi postavi nekaj dodatnih vprašanj , med drugim , ali potrebujem kaj za bolečine . Spotoma že pregleduje moj gleženj . Presenečeno ugotovim , da se je v tem času obseg mojega gležnja povečal za vsaj dvakrat , če ne še več . Najprej pomislim na kolenski ščitnik in kompresijske hlače , ki sem jih ravno tisti dan morala obleči . V mislih se že poslavljam od te opreme , saj sem prepričana , da bo potrebno prerezati oboje , če jih bom želela sleči brez bolečin . Ups , pa še čevelj Five Ten , tesno prilegajoč , dvignjen v gležnju za njegovo zaščito . Ob tem se kar zgrozim , saj mi ni jasno , kako naj bi zdravnik sezul polvisok čevelj , če mi stopalo pleše po svoje , ne da bi mi ga pri tem do konca odtrgal . Medtem že vsi pridejo do mene , prijazno pozdravljajo in si ogledujejo okolico in mene . Nekdo zaskrbljeno ugotovi , da imam na licih in vratu kri . Pomirim jih , da je to na srečo le rdeča barva za lase . Opazim , da imajo prav vsi delo razdeljeno med seboj , sodelujejo brez nepotrebnih besed in delujejo , kot bi že pred prihodom do mene natančno vedeli , kaj jih čaka in kaj mora kdo prijeti in kje stati . Matija me sprašuje o natančnem poteku nezgode , vidim , da si vse skrbno zapisuje , vključno z mojimi osebnimi podatki . Dr . Tomazin mi na moje presenečenje vmes že sezuje čevelj in kolenski ščitnik , ki je za razliko od večine ostalih narejen na princip nogavice , torej se ga ne odpne zadaj . Sploh nisem čutila , ne morem verjeti . Potem mi reče , da bo gleženj mogoče potrebno naravnati in da to zna boleti . Pred očmi se mi prikaže prizor iz akcijskega filma , kjer po srditem pretepu prijatelj ranjencu z ostrim sunkom ramo vrne v sklep , on pa vmes grozno zakriči od bolečin . Torej se naslonim na hrbet , stisnem pesti , kot to pač delajo v filmih . Pogledam
Sneguljčica in sedem palčkov
93