roke proti nebu in se hvaležna za ta trenutek v mislih sprehodim po minutah vzpona , ko se marsikdaj vprašam , kaj mi je tega mučenja sploh treba . Kot vedno si na vrhu priznam , da napor do uspeha ni nikoli tako velik , kot je veliko zadovoljstvo na vrhu . Pa četudi kratka , je tura lahko sladka . Spijem nekaj vode , pojem čokolado in uživam v objemu gozda .
Naposled se le odločim za odhod , čeprav bi najraje kar ostala tam , v hladnem zavetju gozda . Našemim se skoraj v vso zaščitno opremo , kar jo premorejo v trgovinah . Ob pogledu name bi si najbrž vsakdo mislil , da sem neka huda “ spustašica ” na kolesu . A po veliko resnih turah sem z mislimi še vedno v stilu : počasi se tudi v dolino pride ! Juhuhu , sedaj pa spust . Na prste ene roke lahko preštejem število tur z novim kolesom . Še vedno se nanj usedem s kančkom sramežljive plahosti in se zavem , da nikoli ne bom do konca izkoristila vseh komponent , saj se držim načela : do užitka , ne pa s strahom do konca . Odpeljem se po poti navzdol kot že velikokrat prej s “ trdakom ” in vsak trenutek opazujem , kaj mi novo kolo nudi . Navdušena sem nad mehkobo gibanja , v trenutkih mi celo uspe zaplavati z njim kot eno . Večkrat se ustavim , da podoživim kak detajl , nad katerim sem še posebej navdušena .
Sedaj pa del , kjer me mehka , z iglicami posuta potka vedno spominja na pravljični svet . Še nekaj metrov , dve korenini in že bom na mehki preprogi . Nekaj me “ zruka ” in mi malenkost zruši ravnotežje , ki ga poskušam obdržati s spustom noge s pedala . Vmes pomislim , kako me fantje vedno opozarjajo , naj tega ne delam . Potem zaslišim kratek hrsk in začutim
Gorsko kolesarjenje je še vedno moja strast ( foto : Tom Eckerstorfer )
91