Sneguljčica in sedem palčkov
Sneguljčica in sedem palčkov
Jana Šparovec
Skozi priprte oči mi je že nagajalo sonce , a sem se kljub temu še enkrat obrnila v postelji in še nekaj minut sladko uživala v sobotnem jutru , šestega julija 2013 .
Še nekaj dni in dočakala bom zaslužen dopust . Pretekli tedni so bili službeno kar naporni , zato sem se odločila za krajše sproščanje duše in telesa na domačem hribu . Časa za daljše ture bo kmalu dovolj . Še prej pa skok do frizerja . Pod kolesarsko čelado je že postalo vroče in vsak predolg las le še dodatno poskrbi za potoke potu , ki neusmiljeno teče brez kontrole čez oči , nos v usta . Skratka , pri mimoidočih poskrbi za moj nič kaj damski videz . Zaslišim copotanje na hodniku , Teri se je prebudil in slišal moje obračanje po postelji . Takoj priteče pred vrata spalnice , da opozori nase . Naj mu bo , vstanem in ga peljem na jutranji sprehod . Prva leta mi je bilo to opravilo odveč , sedaj pa obožujem ta jutranji ritual , ki je največkrat v moji pristojnosti . Jutra so mi “ zlati ” del dneva . Takrat si ne dovolim , da me preganja čas . Srečanje z novim dnem , vonj novega jutra , okus letnega časa in jutranji ogled razvijajoče se narave ob prijaznem pasjem mahanju z repom – vse to je dobra podlaga za prihajajoči dan .
Ob 10 . uri sem zmenjena pri frizerki . “ Koliko ?” me vpraša frizerka Jana . “ Ne “ šparaj ” jih , lasje še prehitro zrastejo in silijo izpod čelade , saj bom dva meseca ves čas v čeladi .” V načrtu imam povsem kolesarski dopust . Kako ne , v kleti me čaka komaj teden dni staro novo kolo . “ Polnovzmetenček ”, od katerega pričakujem še večje užitke kot pri prejšnjem “ trdaku ”. Ja , kdo bi pa vedel ob nakupu kolesa , da jih je toliko različnih vrst . Še dobro , da pred letom dni nisem kupila cestnega , ko sem prvič sedla na kolo , jasno , zaradi poškodbe kolena . To je bil tudi razlog , da sem začela z gorskim kolesarjenjem .
Opoldanske urice izkoristim za službeno delo . Nič ne pomaga , sobota ali nedelja , ko je delo , se dela . Trenutne opoldanske temperature pa tudi niso ravno primerne za brcanje v klanec .
In le dočakam . Zvlečem svojo novo igračko iz premajhne kleti . Poleg vseh nepotrebnih škatel , ki jih bom mogoče enkrat nujno rabila , dveh novoletnih smrek , okraskov za celo vas , praznih kozarcev , ker mogoče bom pa ravno naslednje leto spet kaj vlagala , pa še česa , česar rajši ne omenim , dve kolesi res nista primerna izbira . Prve dni sem novega imela kar v sobi , ker sem najprej morala preračunati , kako ga stlačiti v klet . Kdo bi si namreč pred nakupom belil glavo s takimi postranskimi vprašanji . Punce res ne . Če je prostor za enega , se najde tudi za dva . Pred nakupom je predvsem važno , kakšne barve je , oblike in seveda znamka ! Končno se odpeljem . Asfalt proti Brezjam je dodobra segret , zato pohitim , da se čim prej znebim ceste in vročih hlapov , ki puhtijo iz nje . Ob prihodu na stransko cesto proti Bistriški planini si snamem čelado . Nerada se vsakič znova zapodim proti največji strmini na poti do planine . Na izravnavi ob koncu betona se oddahnem in kot vedno pomislim , da je za danes najhujše že za menoj . Pomota !
Med potjo ne srečam nikogar vse do križišča pri Bistriški planini . Kmetje pospravljajo les . Pozdravimo se z nasmehom in nadaljujemo vsak s svojim opravilom . Na razpotju se ustavim , zlezem s kolesa in kot že tolikokrat prej stegnem
90
Sneguljčica in sedem palčkov