Matjaž s Šilo na plazu ( foto : Dragica Kos )
Seveda niso bile le izkušnje tiste , ki so prinašale dobre in večinoma spodbudne rezultate . Zelo pomembno je bilo tudi neprestano obnavljanje in posodabljanje strokovnega znanja za gorsko reševanje . Vedno je bilo v ospredju delo , volja , skrb , odrekanje in zadovoljstvo , ki te najbolj žene naprej . Stvari se niso ustavile , vse gre naprej , kar potrjujejo nekateri dogodki , pri katerih se kljub tragičnemu koncu nisem ustavil .
En takšnih dogodkov je zagotovo reševanje septembra 2010 , ko sem na plazu na območju Zelenice z ovčarko Šilo iskal pogrešano osebo in je na zelo težko dostopnem terenu zaznala nekaj drugačnega . Ali pa zimsko reševanje z reševalnim psom aprila 2013 na plazu pod Brano na kamniškem območju , kjer smo z izjemnim trudom ob pregledu večje plazovine poskušali pomagati zasutemu planincu in je ovčarka našla v plazu zakopano pohodno palico , na drugi strani ob robu plazu pa je bil najden zasuti planinec . Oba primera sta se žal končala tragično .
Take zgodbe te potrejo , vendar se hkrati zavedaš , da si pomagal , kolikor si lahko , in da boš naslednjič spet in spet . Posebno dober občutek pa imam vedno takrat , ko vem , da bo ponesrečenec okreval . To je le del moje zgodbe , veliko ostane nepovedanega . Tako pri meni kot najbrž tudi pri drugih reševalcih .
88
Leta aktivnega reševanja za seboj puščajo življenjske zgodbe