pilote . Hudo poškodovane ali mrtve , redkeje nepoškodovane , ki so zasilno pristajali na drevesih ali težko dostopnih krajih v gorah . Kaj žalosten stik je bil to in še bolj je bolelo zaradi mnogih lepih spominov , ki sem jih imel na svoje prosto letenje .
S časovno oddaljenostjo prekrita znanja , veščine in občutek za letenje sem prebujal s šolanjem pri kolegih , s katerimi sem včasih skupaj tekmoval . Ponovno sem se učil že znano , pa tudi novosti pri opremi in obvladovanju padal , saj je bil razvoj v šestnajstih letih izreden . V tem času je napredovalo znanje , napredovala je oprema . Veliko začetno razočaranje nad tem , koliko sem v času jadralnopadalske abstinence “ pozabil ’’ leteti , se je počasi prelivalo v prebujanje znanih letalskih občutkov in v vse večje zadovoljstvo v zraku .
Pomlad spet ni več pomenila predvsem časa prebujanja narave , naraščanja temperatur in brstenja vsega živega , turnih smukov in plezanja v skali , pač pa tudi čas vse večjih letalskih priložnosti zaradi daljšanja dneva , predvsem pa zaradi vse živahnejšega ozračja , zaradi termike in vetrov , ki omogočajo pridobivanje višine , jadranje , tisto resnično pravo letenje , ki ni le bolj ali manj hitro padanje proti tlom . Spet sem bil na obeh straneh letenja ; na tisti temni , čudno domači , saj je nisem nikoli zapustil , ko sem s helikopterjem ali peš odhajal reševat nesrečne letalske kolege , in , na srečo mnogo pogosteje , na svetli strani letenja , ko sem užival pod kupolo jadralnega padala , visoko v zraku nad domačimi dolinami in gorami .
Na srečo redki dnevi , ko sta se svetla in temna plat združili , so bili še posebej intenzivni . Neke majske sobote , ko sem se pripravljal na popoldansko letenje v družbi sošolcev padalske šole na domači Kriški gori , je spet predirljivo zapiskal pozivnik . Zvok , ki nikoli ne pomeni nič dobrega , ki se skozi ušesa zareže v možgane , zvok , ki napoveduje novo reševanje , novo negotovost .
“ Huda poškodba , morda smrt jadralnega padalca na Lijaku , helikopter je aktiviran , prihaja po vas ...’’ so skope informacije , ki jih med hitro pripravo opreme dobim od operativca v Centru za obveščanje . V trenutku sem pozabil , da sem danes tudi sam nameraval leteti . Vse misli so usmerjene v intervencijo , v mnoga še neodgovorjena vprašanja : se mu bo še dalo pomagati , kako zahtevno bo reševanje po tehnični in medicinski plati ...?
Ko letimo z Gorenjske preko pretežno gozdnatih hribov , se psihično pripravljam na intervencijo in premlevam možne scenarije . Nobeden ni dober , če gre za smrtno nesrečo ali nesrečo s hudimi poškodbami na zahtevnem terenu . Čas napetega pričakovanja se izteče , ko preko vipavskega roba priletimo nad Lijak . V poraščeni skalnati strmini pod štartom je že nekaj reševalcev . Iz lebdečega helikopterja me otovorjenega s težkim zdravniškim nahrbtnikom z vitlom spustijo v skalovje . Ko se stabiliziram in odpnem z jeklenice , moram žal ugotoviti , da rešujemo truplo . Kljub čeladi so bile ob strmoglavljenju in udarcu v skale poškodbe glave prehude . Z reševalci se hitro sporazumem in uskladim , saj bo nesrečneža potrebno namestiti v reševalno vrečo , da naju bodo dvignili v helikopter . Ob robu dogajanja opazim dva človeka , ki nista reševalca . Še preden stečejo besede , iz stiske in prizadetosti ugotovim , da sta letalska kolega pokojnika . Dam jima nekaj hitrih navodil in postavim par vprašanj , med katerimi je skrito sočutje . Povesta , da je nesrečnežu kmalu po štartu zaprlo padalo , ni ga uspel rešiti , zato je strmoglavil v skalnato strmino .
Nadaljujem s pripravami na dvig trupla v helikopter . Hkrati , kot vedno , kadar se
Letenje z obeh strani
77