povsem pomrznjeno , višje na gori , kjer smo prestopili na vzhodno pobočje , pa je bilo še suho in bolj prijazno . Do vrha nas je ločila samo še strma “ flanka ’’, ki ji kar ni bilo videti konca . Bilo je res strmo , zato smo kar malo gledali , kako bo šlo navzdol . Vrh smo osvojili , smuči pa smo nadeli nekaj deset metrov nižje , ker je bilo takoj z vrha zelo ledeno . Smučanje je bilo prav vratolomno , strmina neizprosna , napake si pa nismo smeli privoščiti . V dolini smo bili vsi veseli in zadovoljni . Res prava tura ! Med vožnjo domov nismo mogli mimo pivovarne Forst ob poti . Sledilo je nekaj rund in še nekaj za na pot , kar bi pa lahko bila že druga zgodba ...
2015 Tokrat smo se odpravili v Stubaiske Alpe . Nekaj nas je bilo v teh krajih že poleti na ledeniškem tečaju AO Tržič , tako da smo vedeli , da so to res odlični kraji za turno smuko . Za izhodišče smo izbrali kočo Franz-Senn-Hütte , od koder je nabor tur neomejen . Koča prijazna in kar precej obiskana , še posebej ob ugodnih snežnih razmerah . Namestili smo se na skupnih ležiščih , da smo bili vsi skupaj in je bilo še bolj zabavno . Sledilo je tri dni smučanja v izredno dobrih razmerah in krasnem vremenu . Osvojili smo cel kup lepih tritisočakov ( Wildes Hinterbergl , 3288 m ; Wilder Turm , 3294 m ; Kraulspitze , 3303 m ) in z njih odsmučali po prostranem pršiču . Bilo nam je kar malo žal , ko smo se ob lepem vremenu spuščali v dolino . Zadovoljni smo se odpeljali čez prelaz Brenner proti domu .
2016 Sedaj pa so skupne ture že postale tradicionalne . V marcu 2016 smo rezervirali kočo Pederu v zatrepu doline Valle di Marebbe v naravnem parku Fanes . Višje ležeči koči Fanes in Lavarella , ki sta pozimi oskrbovani , sta bili namreč že polno zasedeni . Pred odhodom napoved ni bila najboljša , pa tudi snežne razmere so bile slabe , saj je bila lanska zima skopa tudi v Dolomitih . Vseeno smo se odločili in odšli v nekoliko manjši zasedbi . Med potjo nas je preganjalo sneženje , zato smo potrebovali nekaj več časa , da smo prišli na cilj .
Tam nas je pričakala prava zima , obilo novozapadlega snega , ki pa še ni odnehal . Po namestitvi smo se odpravili po steptani strmi cesti proti severu h koči Munt de Sennes . Zaradi sneženja je bila vidljivost slaba , zato smo se bolj držali ceste .
Martin , moja hči Klara in jaz smo bili malo spredaj in smo mimo koče odšli še na vrh , ki se je iz megle prikazal v ozadju . Ob spustu z njega smo sprožili kar lep plazič napihanega snega , ki naju je s Klaro celo nekaj metrov ponesel s seboj , tako da smo doumeli , da moramo biti zaradi novega snega zelo previdni . Malo smo se pogreli v koči in nato odsmučali v dolino . Spust po serpentinasti cesti je bil prav vratolomen in se je sprevrgel v pravo dirko . Večer je bil miren , saj smo bili v koči skoraj edini gostje . Večina gostov je namreč zaradi slabe vremenske napovedi odpovedala rezervacije .
Zbudili smo se v kristalno jasno in hladno jutro . Med zajtrkom smo se dogovorili , da gremo po cesti proti koči Fanes , tam pa se bomo odločili , kako naprej . Koče pozimi oskrbujejo z nekakšnimi samohodkami za prevoz ljudi in tovora , tako da spotoma ceste steptajo . Tako smo prišli do koče , od koder se dolina odpre in je res veliko možnosti . Odločili smo se za Zehnerspitze in nadaljevali čez nekakšne pode proti cilju . Z desne strani se nam je odkril lep pogled na Neunerspitze , kjer po monolitnih ploščah poteka znamenita Mesnerjeva smer . Do sedla je sledil še precej strm vzpon , snega pa ni bilo veliko . Ker je bilo v tej smeri dokaj tvegano zaradi plazov , smo raje staknili glave . Pred nami je bila
50
Skupne ture GRS Tržič v zadnjih desetih letih