in bivše alpiniste , vsekakor pa za ljudi , ki so sposobni samostojnega in suverenega gibanja po zahtevnih gorskih terenih . Ta sposobnost je ključna za varnost reševalcev in ponesrečencev .
Poleg alpinistov so bili med gorskimi reševalci pogosto tudi lovci in smučarji , ki so bili vešči gibanja po gorskem terenu , ter kakšen policist . Nepogrešljiv del reševalnega moštva je medicinsko osebje , nekoč predvsem zdravniki , že nekaj časa pa tudi zelo usposobljen zdravstveni tehnik , na naši postaji magister zdravstvene nege . Tudi ti reševalci morajo biti usposobljeni za reševalno delo in gibanje v gorskem svetu .
Težko je soditi o motivih za delo gorskega reševalca , a vsakdo , ki se šteje mednje , zatrdi , da to počne z veseljem in s posebnim osebnim poslanstvom . Gre za način življenja in pripadnost posebni kulturi , kar marsikoga napolni tudi s ponosom , ki mu ga ne gre odrekati .
USPOSABLJANJA Vaje in usposabljanja so od ustanovitve del GRS . Reševalci za svoje delo moramo biti usposobljeni , ker le tako lahko poskrbimo za svojo varnost in varnost ponesrečencev . Skozi čas je osnovna struktura usposabljanj ostala podobna . Ključna sta letni in zimski tečaj , ki potekata v obliki situacijskih vaj večjega obsega , vedno na drugem terenu . Med njima potekajo vaje na terenu , ki so manjšega obsega . Ob tem pa še kopica posebnih usposabljanj : tečaji in vaje prve pomoči , usposabljanja reševanja iz plazov , iskanje z žolnami , orientacija , vaje iskalnih akcij , vaje reševanja padalcev in druga specialna in občasna usposabljanja .
OPREMA Oprema tržiških reševalcev je bila sprva zelo
Danes uporabljamo sodobno opremo za reševanje
( foto : Vili Vogelnik )
skromna in ne kaj dosti drugačna od tiste , ki so jo uporabljali pri alpinizmu : nekaj vrvi in klinov . Pridobitev te opreme ni bila enostavna in je povezana z napori podružnice , usmerjenimi proti glavnemu odboru . Po drugi svetovni vojni so reševalci pridobili nekaj dodatne reševalne tehnične opreme . V naslednjih letih so se počasi opremljali in leta 1952 , po precejšnjih organizacijskih spremembah zaradi velike nesreče v Špiku , so pridobili : nosila , reševalno vrečo , reševalna čolna , vrvi , luči in sanitetni material . Od takrat je bila GRS Tržič na enaki ravni opremljenosti kot ostale postaje .
Po letu 1952 so začeli vpeljevati marinerjeva nosila , počasi sani akia , sani kanadke in vrvi iz umetnih materialov . Na začetku šestdesetih je v uporabo prišla tehnika reševanja z jeklenico . Sani akia so v uporabi še danes , vsa ostala omenjena oprema pa je ostala del tehnike reševanja še nekaj naslednjih
Zgodovina GRS Tržič : Datumi in dogajanje med njimi
11