Izlet na Kriško goro , ki ga ne bom pozabil
Izlet na Kriško goro , ki ga ne bom pozabil
Maks Uzar
Lepa avgustovska nedelja , 11 . 8 . 2013 . Okoliški hribi so kar vabili k obisku . Kot že velikokrat prej , smo se s prijatelji odločili , da gremo na Kriško goro . Žena Kati je bila takoj za to . Nahrbtnika sta bila hitro pripravljena . Kriška gora mi je domač hrib že vse od mladih dni . Rad hodim v hribe , Tržičanom nam je planinstvo privzgojeno že od otroštva . Čeprav sem vrsto let delal v tujini , so gore okoli Tržiča vedno ostale del mene . Tako čutim tudi sedaj .
Dogovorjeni smo bili ob 10 . uri . Kot ponavadi sta bila Jože in njegova žena točna , midva s Kati pa tudi . Odpeljali smo se proti vasi Gozd , od koder smo začeli s turo . Na začetku je bilo med nami seveda nekaj pogovora , zatem smo utihnili , saj se pot na Kriško goro strmo vzpenja . Drevesa so poskrbela za prijetno senco , da ni bilo vroče . Hodili smo skupaj .
Ob prihodu do koče je bilo ozračje mirno , prijetna temperatura , skratka lep dan . Sledila sta kavica in čaj , pa tudi kakšno majico je bilo treba preobleči . Uživali smo v lepem razgledu , kramljali z naključnimi znanci , potem smo se počasi začeli pripravljati za odhod v dolino .
Odločili smo se , da se v vas Gozd vrnemo po ovčji poti . Na Kriško goro namreč vodi več poti , izhodišče pa je isto . Res , da so na delu poti manjše skale in strmejši deli , a kasneje lepo zložno prideš skupaj s klasično potjo na Kriško goro .
Počasi smo se odpravili proti dolini . Tudi na tej poti smo srečevali planince . Ko se pot obrne proti levi na pobočje , smo srečali nekaj znancev in hitro sem se zapletel v pogovor .
Ostali trije so odšli naprej , češ saj nas boš kmalu dohitel . Po pozdravu in planinskem “ srečno ’’ sem se podvizal za svojo družbo . Zaradi zaostanka sem mogoče stopil malo hitreje . Nasproti je prihajala večja skupina planincev , mislim , da nekje iz Škofje Loke . Srečevali smo se ravno pri tistih skalah na strmem delu poti . Spomnim se , da sem pozdravil mimoidočega in ga pogledal navzgor . Takrat sem verjetno nerodno stopil , naenkrat opore za nogo ni bilo in skotalil sem se po strmini .
Ko sem se zavedel , sem bil omotičen , a sem se skobacal nazaj do poti . Potem se mi je stemnilo in sem izgubil zavest . Mimoidoči so me nekako spet spravili k zavesti . Bilo mi je močno slabo , zato sem bruhal . Verjetno so oni potem poklicali pomoč preko 112 . Počutil sem se slabo , žena in prijatelja , ki so odšli naprej , pa sploh niso vedeli , kaj se mi je zgodilo .
Moje dojemanje dogajanja se je potem izgubilo . Ponovno sem se zavedel takrat , ko sem bil že v helikopterju , ob meni pa zdravnik in reševalca .
Ker me dolgo ni bilo , se je prijatelj Jože vrnil po poti in ugotovil , da gorski reševalci pravzaprav rešujejo mene . Najini ženi , ki sta bili že zelo nizko , nista vedeli ničesar . Srečali sta gorske reševalce , ki so z opremo na hrbtih hiteli na pomoč , med katerimi je bil tudi moj svak Elemir . Tudi on takrat ni vedel , komu gre pomagat .
Kasneje sem izvedel , da so me na kraju dogodka oskrbeli in pripravili za transport
100
Izlet na Kriško goro , ki ga ne bom pozabil