sva šla v Coklo na pivo , kjer mi je pojasnil , da so ostali čakajoči reševalci takrat v Jaslicah po dobrem razpletu veselo nazdravili . Imeli so akcijo SDND – Samo Da Nisi Doma . Sindrom živega peska jih je dodobra zagrabil .
Ampak včasih jo pa GRS-jevci slišijo od mene : “ Jej jej , fantje , ste pa ta prav ’! Kadar iščete kakšno dobro punco , vam jo pa “ jagri ’’ prej spelejo !’’
Od takrat sem še kar nekajkrat sodeloval z GRS Tržič . Kot mlajši alpinistični pripravnik AO Tržič ( no , to sem še sedaj , samo malo starejši ) sem bil na njihovi vaji v Beli peči markirant . V smeri Katastrofula sem bil kot plezalec , kolega Viki pa padli soplezalec .
Tisti maj sploh ni bil topel , deževno in hladno je bilo . Namesto opeklin po rokah , kot je pisalo na listu , s katerim mi je tedanji načelnik Slavc ( Slavko Rožič ) pojasnil nalogo markiranta , sem skoraj že čutil ozebline . Na varovališču sem čakal , da naju z Vikijem “ rešijo ’’. “ Čeladarji ’’ so se kmalu pojavili pod steno , se vešče povzpeli nad mesto “ nesreče ’’, pripravili sidrišča ter vse potrebno za dvig ponesrečencev in izvedli ustrezne vrvne manevre . Do mene se je hitro spustil znan obraz – spet Peter . “ No , takrat smo skupaj iskali mojo ženo , pa ni šlo !’’ sem mu rekel . “ Upam , da bo danes bolje .’’ Seveda so reševalci navajeni svojega dela – vrvni manevri , komunikacija , delo usklajenega moštva in hitro smo bili na varnem pod steno . Pospravili smo opremo in kmalu smo bili na toplem Pr ’ Krvin . Tam je bila tudi analiza uspešno izvedene vaje , kar pa pri GRS Tržič tudi ni enostavno in predvsem kratkotrajno opravilo . Živi pesek ima marsikje svojo moč .
ŠPELA , 5 let : “ Gorski reševalec s posebnim telefonom pokliče druzga reševalca na pomoč .”
Z GRS Tržič – na drugi strani
99