Janči in Peter sta po radijski postaji govorila s čakajočimi GRS-jevci , jaz pa sem imel še obveznosti pri policistu Robiju . Nekaj osnovnih podatkov zapisnik o akciji pač zahteva . Razen registrske številke avta ( nikakor se je nisem mogel spomniti ) sem mu vse tudi povedal . Seveda sta potem reševalca Janči in Pero še hotela videti “ pogrešano osebo ženskega spola v zeleni bundi ’’.
Pa smo šli še njo pogledat ... in še kaj malega spili ... se dodobra seznanili ... Seveda je načelnik med spontanim družabnim večerom natrosil nekaj napotkov o varnosti v gorah (“ družina mora vedno ostati skupaj ’’), ki so seveda padli na plodna tla . Na srečo je Gospodar prstanov kar dolg film in otroci še vedno niso hoteli domov !
Janez Nunar ( foto : Matija Perko )
dobro pripravljene in izurjene organizacije . Kakor je kasneje , po srečnem koncu , dejal načelnik : “ Gospa , mi delujemo kakor amaterji , poskušamo pa tako kakor profesionalci .’’
Na srečo je kmalu zahreščalo v postaji : “ Pogrešana oseba je najdena in je pri svojem avtu !’’ Sama je korakala po cesti proti “ Pavšelnu ” ( kjer smo ji tudi sledili ), kjer jo je dohitel lovec Lojze , ki je bil ravno takrat v svojem revirju . Vzel jo je v avto in po zvezi obvestil GRS . “ Fajn .’’ Ne vem , ali so seizmografi po Sloveniji kaj občutili , ampak nekje se je odvalila velika skala . Brž sem po mobitelu poklical dežurno varuško Anči , da je vse OK in da prihajamo . Otroci so medtem veselo gledali televizijo . Ker se je žena že odpeljala z avtom v dolino , smo se mi najprej odpeljali na Policijo Tržič . Protokol , zapisnik akcije pač zahtevata nekaj časa .
V ponedeljek po službi sem počasi in previdno prelistal Slovenske novice . Prav nič si nisem želel kakšnega senzacionalnega naslova v stilu “ Nespametna planinka brez opreme in tako naprej ’’. Nič ni bilo , verjetno je Mirko imel prost vikend ali pa mu zgodba ni zadišala . Tudi prav .
Naslednji dan popoldan sem previdno šel do soseda , člana GRS Tržič . Kot vedno je nekaj brkljal v delavnici za hišo . Še preden sem kaj rekel , mi je namesto pozdrava lepo pojasnil : “ Ne se sekirat , to se uhk ’ o vsakmu nardi ! A bova enga ?’’. Pa sva nazdravila z njegovo dobro domačo kapljico in povzela zabavno plat podobnih prigod .
Čez kak dan pa sem na Placu ( trg v Tržiču ) srečal enega bolj znanih in “ gobčnih ’’ GRS-jevcev ( žal je že pokojni ). Po uvodnem pozdravu in mojem vprašanju : “ Kva ste pa imel u nedelo za eno akcijo ?’’ je bleknil : “ Eh ! Brez veze ! Ena baba se je zgubiva , pol so jo pa najdl . Sej veš , kakšne so .’’ “ No , to je bva pa moja žena .’’ ( ki jo je on seveda dobro poznal ). “ No , sej nisem tko mislu ... sej , a veš ... Najboljša akcija je tista , ko ponesrečenec sam pride domov ,’’ je hitel odgovarjati . Potem
98
Z GRS Tržič – na drugi strani