USPOSABLJANJE IN URJENJE
Generacija bodočih
gorskih reševalcev
Matija Perko
Za vsako društvo GRS je za obstoj, razvoj in kvalite-
tno delo potrebno redno pomlajevanje moštva. V Tr-
žiču smo za to postavili visoke kriterije in zahteve. Ob
tem dobro sodelujemo z alpinističnim odsekom PD
Tržič. Starejši reševalci se počasi umikajo, za njimi
pa prihajajo mlajši. Izpiti za status gorskega reševal-
ca zahtevajo od posameznika veliko znanja in dobro
fi zično pripravljenost.
Ni dovolj le želja, delo gorskega reševanja od nas
zahteva visoko usposobljenost. Področje reševalne-
ga dela se je z gora razširilo na ves težko dostopni
teren, ki ga je v Sloveniji veliko, pa tudi na popol-
noma druga področja, kjer gorski reševalec s svojim
znanjem lahko pomaga. Ko pripravnik opravi vse iz-
pite, ki so predpisani, postane gorski reševalec.
S tem mu je odprta pot za nadaljnja izobraževanja
za posamezne specialnosti. A to ni dovolj. Zaradi
zahtevnega in odgovornega reševalnega dela, mora
vsak gorski reševalec periodično obnavljati vse iz-
pite. Le tako moštvo vzdržuje visok nivo znanja in
pripravljenosti. V Tržiču imamo nekaj mladih priprav-
nikov, ki so se dobro vključili v naše delo in bodo v
prihodnje postali gorski reševalci. O svojih vtisih in
delovanju društva so povedali sledeče:
O organizaciji oziroma društvu GRS Tržič sprva ni-
sem vedel veliko. Samo to, da rešujejo ljudi, ki se
poškodujejo v hribih. Ko sem se pridružil AO Tržič
(alpinistični odsek), je bila moja
želja predvsem spoznava-
nje slovenskih in tujih gora
ter plezanje po plezalnih
smereh v naših hribih.
(f o
to :
M a ti j a P e r k
V začetku smo se »novi« držali malo bolj zase, ker
smo bili v društvu GRS novinci. Pa tudi večine članov,
reševalcev še nismo poznali. Nekako po enem letu v
GRS smo se naučili in spoznali veliko novega. Učili
smo se od klasičnih tehnik reševanja, prve pomoči
do reševanja s helikopterjem. Hkrati pa smo spoznali
tudi posamezne člane društva GRS Tržič. Za reše-
valce lahko rečem, da so ljudje na mestu. Med njimi
se počutim dobro.
Ko pride poziv za reše-
valno akcijo, se upošte-
va mnenje vsakega,
največ pa seveda
prinesejo leta izku-
šenj.
Matic Mohorč
Leta 2014 sem
se vpisal v alpini-
k
stično šolo pri AO
er
P
( f o t o : a t ij a
Tržič. S tem deja-
M
njem se je nekako za-
čela tudi moja pot do GRS
Tržič. Želja, da pomagam pomoči potrebnim v gorah
in težko dostopnem terenu, je bila v meni že prej.
S spoznavanjem gorskih reševalcev pa je samo še
rasla. Leta 2016 sem po naključju sodeloval pri reše-
valni akciji. Takrat sem si rekel, da bom tudi jaz, če bo
le priložnost, enkrat postal gorski reševalec.
Benjamin Vidmar
tudi člani društva GRS Tržič. Pobuda, da se priklju-
čim društvu GRS Tržič, je prišla ob zaključku sezone
AO Tržič v Dolini. Na začetku me to niti ni preveč
zanimalo. Po premisleku sem se odločil, da povabi-
lo sprejmem. Čas bo pa pokazal ali sem se pravilno
odločil.
o)
Prvo leto smo bili
na AO Tržič kar
aktivni. Tako sem
sčasoma spoz-
nal ljudi, alpini-
ste, za katere bi
lahko rekel, da so
legende sloven-
skega
alpinizma,
hkrati pa so nekateri
Na moje veliko presenečenje pa je še v istem letu
prišlo e-mail vabilo načelnika AO Tržič na uvodni
predstavitveni sestanek GRS, ki je bil v začetku leta
2017. Presenečen sem bil zato, ker sem menil, da
bo na to potrebno počakati še kakšno leto ali dve.
Sestanka sem se z veseljem udeležil in sprejel vabi-
lo, da se pridružim društvu GRS Tržič. Zavedam se,
da to pomeni veliko odrekanja in moje odsotnosti od
doma. Kot tečajnik se poskušam udeležiti čim več
GORSKI reševalec
7