NOVE TEHNIKE
Nove priložnosti nudenja analgezije
pri poškodovanih v gorah in drugih
težko dostopnih terenih
Uroš Lampič, dr. med. spec. urgentne medicine
Izvleček
Lajšanje akutne bolečine pri poškodovancih na
terenu je nujno potrebno. Pri tem so doslej najpo-
gosteje prišli v poštev intravensko aplicirani močni
analgetiki, kot so opiati in ketamin. V zadnjem času
se v našem prostoru uveljavljajo novejši pristopi nu-
denja analgezije, ki so v težkih pogojih primernejši
in hitrejši način lajšanja akutne bolečine. Za učinko-
vito in varno analgezijo je potrebno dobro poznati
lastnosti in učinke zdravil.
Uvod
Med nujnimi ukrepi, ki naj bi jih člani reševalnih ekip
na terenu (ekipe nujne medicinske pomoči in Gorske
reševalne službe) izvedli pri oskrbi poškodovanca
na terenu, sodi prav gotovo analgezija. Lajšanje bo-
lečine pri poškodovancih je nujno že na terenu in ne
šele v bolnišnici. To smo kot izvajalci NMP v gorah
in drugih težko dostopnih terenih dolžni storiti tako
iz etičnih vidikov, kot tudi zaradi preprečevanja šte-
vilnih škodljivih patofi zioloških procesov, ki jih bole-
čina sproži.
Zaradi pestrosti izobrazbe članov reševalnega mo-
štva GRS, je mogoče, da v ekipi, ki posreduje klasič-
no, ni zdravnika ali drugega zdravstvenega delavca
(zdravstvenega tehnika, dipl. zdravstvenika, medi-
cinske sestre). Glede na pristojnosti slednjih glede
aplikacije zdravil, ki jih po lastni presoji ne smejo nu-
diti pacientu, razen po naročilu zdravnika, je precej
verjetno, da bo poškodovanca ob transportu v dolino
bolj ali manj bolelo, dokler ne prejme analgetika s
strani ekipe NMP ali šele v bolnišnici.
Kljub temu, da so zdravstveni delavci med svojim
izobraževanjem in nadaljnjim usposabljanjem preje-
li številne informacije o analgeziji, se žal še vedno
dogaja, da zaradi številnih zadržkov (neznanje, miti o
škodljivosti analgetikov, podcenjevanje bolečine), pa
tudi objektivnih težav pri apliciranju analgetika, paci-
enti ne prejmejo analgetika na terenu, izbran analge-
tik ni ustrezen ali pa je odmerek analgetika prenizek.
Še vedno krožijo nekateri miti o škodljivosti anal-
getikov, ki ovirajo zdravstvene delavce pri nudenju
14 GORSKI reševalec
(foto: Elemir Zrim)
optimalne analgezije.
Poškodovanec ne
prejme opioida za-
radi
nevarnosti
depresije dihanja
in razvoja odvi-
snosti, otežene
nadaljnje diagno-
stike pri poškodbi
trebuha ali ker ne
bo mogel podpisati
obrazcev za privolitev
v poseg v bolnišnici.
Pri lajšanju akutne bolečine pri poškodovancih na
terenu je bila do pred kratkim na prvem mestu medi-
kamentozna terapija. Intravenska ali intraosalna apli-
kacija močnih analgetikov je med njimi najpomemb-
nejša. Izbira primernega analgetika v nujnih stanjih
je odvisna od več dejavnikov (stanje poškodovanca,
anamneza, alergije, jakost bolečine, znanje in izku-
šnje) in je kompromis med pričakovanimi želenimi
učinki in še dopustnimi neželenimi učinki zdravila.
Intramuskularna, subkutana, rektalna ali per os apli-
kacija analgetikov je zaradi zakasnelega in nepred-
vidljivega učinka delovanja, še posebej pri šokovnih
stanjih ali podhladitvi ali drugih motnjah prekrvljenosti
perifernih tkiv in prebavil, manj primerna.
Poleg tega ne smemo pozabiti na ne medikamen-
tozne načine lajšanja bolečine, kot so imobilizacija,
hlajenje poškodovanih mest, preveza ran, pomiritev
pacienta, preprečevanje hipotermije.
V zadnjem času se tudi v našem prostoru vse bolj
uveljavljata intranazalna in inhalacijska analgezija.
Še posebej sta primerni za lajšanje srednje do hude
bolečine pri poškodovancih na terenu, ko zaradi mra-
za, noči in objektivnih nevarnosti, ki zahtevajo hitro
evakuacijo poškodovanega na bolj varno mesto, ni
mogoča ali smotrna vzpostavitev intravenske poti in
aplikacija intravenskega analgetika. Lahko gre za
prehoden ali dokončen način lajšanja bolečine na te-
renu, pogosto vzpostavitev intravenske poti po imo-
bilizaciji in učinkoviti inhalacijski ali intranazalni anal-
geziji niti ni potrebna.