Gorski reševalec 7 Gorski_resevalec_7_e-verzija | Page 14

NOVE TEHNIKE Nove priložnosti nudenja analgezije pri poškodovanih v gorah in drugih težko dostopnih terenih Uroš Lampič, dr. med. spec. urgentne medicine Izvleček Lajšanje akutne bolečine pri poškodovancih na terenu je nujno potrebno. Pri tem so doslej najpo- gosteje prišli v poštev intravensko aplicirani močni analgetiki, kot so opiati in ketamin. V zadnjem času se v našem prostoru uveljavljajo novejši pristopi nu- denja analgezije, ki so v težkih pogojih primernejši in hitrejši način lajšanja akutne bolečine. Za učinko- vito in varno analgezijo je potrebno dobro poznati lastnosti in učinke zdravil. Uvod Med nujnimi ukrepi, ki naj bi jih člani reševalnih ekip na terenu (ekipe nujne medicinske pomoči in Gorske reševalne službe) izvedli pri oskrbi poškodovanca na terenu, sodi prav gotovo analgezija. Lajšanje bo- lečine pri poškodovancih je nujno že na terenu in ne šele v bolnišnici. To smo kot izvajalci NMP v gorah in drugih težko dostopnih terenih dolžni storiti tako iz etičnih vidikov, kot tudi zaradi preprečevanja šte- vilnih škodljivih patofi zioloških procesov, ki jih bole- čina sproži. Zaradi pestrosti izobrazbe članov reševalnega mo- štva GRS, je mogoče, da v ekipi, ki posreduje klasič- no, ni zdravnika ali drugega zdravstvenega delavca (zdravstvenega tehnika, dipl. zdravstvenika, medi- cinske sestre). Glede na pristojnosti slednjih glede aplikacije zdravil, ki jih po lastni presoji ne smejo nu- diti pacientu, razen po naročilu zdravnika, je precej verjetno, da bo poškodovanca ob transportu v dolino bolj ali manj bolelo, dokler ne prejme analgetika s strani ekipe NMP ali šele v bolnišnici. Kljub temu, da so zdravstveni delavci med svojim izobraževanjem in nadaljnjim usposabljanjem preje- li številne informacije o analgeziji, se žal še vedno dogaja, da zaradi številnih zadržkov (neznanje, miti o škodljivosti analgetikov, podcenjevanje bolečine), pa tudi objektivnih težav pri apliciranju analgetika, paci- enti ne prejmejo analgetika na terenu, izbran analge- tik ni ustrezen ali pa je odmerek analgetika prenizek. Še vedno krožijo nekateri miti o škodljivosti anal- getikov, ki ovirajo zdravstvene delavce pri nudenju 14 GORSKI reševalec (foto: Elemir Zrim) optimalne analgezije. Poškodovanec ne prejme opioida za- radi nevarnosti depresije dihanja in razvoja odvi- snosti, otežene nadaljnje diagno- stike pri poškodbi trebuha ali ker ne bo mogel podpisati obrazcev za privolitev v poseg v bolnišnici. Pri lajšanju akutne bolečine pri poškodovancih na terenu je bila do pred kratkim na prvem mestu medi- kamentozna terapija. Intravenska ali intraosalna apli- kacija močnih analgetikov je med njimi najpomemb- nejša. Izbira primernega analgetika v nujnih stanjih je odvisna od več dejavnikov (stanje poškodovanca, anamneza, alergije, jakost bolečine, znanje in izku- šnje) in je kompromis med pričakovanimi želenimi učinki in še dopustnimi neželenimi učinki zdravila. Intramuskularna, subkutana, rektalna ali per os apli- kacija analgetikov je zaradi zakasnelega in nepred- vidljivega učinka delovanja, še posebej pri šokovnih stanjih ali podhladitvi ali drugih motnjah prekrvljenosti perifernih tkiv in prebavil, manj primerna. Poleg tega ne smemo pozabiti na ne medikamen- tozne načine lajšanja bolečine, kot so imobilizacija, hlajenje poškodovanih mest, preveza ran, pomiritev pacienta, preprečevanje hipotermije. V zadnjem času se tudi v našem prostoru vse bolj uveljavljata intranazalna in inhalacijska analgezija. Še posebej sta primerni za lajšanje srednje do hude bolečine pri poškodovancih na terenu, ko zaradi mra- za, noči in objektivnih nevarnosti, ki zahtevajo hitro evakuacijo poškodovanega na bolj varno mesto, ni mogoča ali smotrna vzpostavitev intravenske poti in aplikacija intravenskega analgetika. Lahko gre za prehoden ali dokončen način lajšanja bolečine na te- renu, pogosto vzpostavitev intravenske poti po imo- bilizaciji in učinkoviti inhalacijski ali intranazalni anal- geziji niti ni potrebna.