ZANIMIVO REŠEVANJE
Nekje na zgornji polovici Petega žrela se je končalo.
Stop! Telefon 112! K sreči pravočasno. Tokrat se je
odločil pravilno. mo je imel bolj za okrog Blejskega jezera kot za v
resne gore. Znanja in izkušenj očitno tudi mnogo pre-
malo ali skoraj nič, posebno za tako zahtevno turo.
Obe terenski vozili GRS Tržič sta zaradi pretekle
ujme obstali kmalu nad Lomom. Cesta do Doma pod
Storžičem po oktobrski vremenski ujmi še ni bila sa-
nirana. Oprema je romala v nahrbtnike, reševalci so Da se je malo ogrel, smo mu dali malo čaja. Kar ne-
kaj časa je namreč čepel na mestu. Privezali smo
ga na vrv in pripravili za spust. Vsi skupaj smo se ob
pomoči vrvi začeli spuščati. Z leve se nam je pridru-
Na melišču pod steno (foto: arhiv GRS Tržič)
se napotili peš proti koči in naprej skozi gozd do me-
lišča, kjer je pod nogami že škripal sneg. žila še Milanova skupina s Škarjevega roba. Nižje so
nam pripravili dve sidrišči. Tako je šlo dokaj hitro.
Do vrha melišča je šlo hitro. Prvemu skoku smo se
izognili skozi ruševje in skrotje, višje ni šlo več tako
enostavno. Namestili smo si dereze, cepin, vrvi. Ple-
zali smo navzgor po grapi in svetili v temo. Še eno
snežišče, pa spet skalni skok. Nejc in Klemen sta
uredila »štant«. Sašo je splezal naprej in povedal, da
fanta že sliši in vidi tudi njegovo lučko, še nekaj deset
metrov in je bil pri njem. Še zadnji skok in lažje smo zadihali. V dolini je svetilo
vse manj luči, ljudje so se odpravljali spat, mi smo bili
pa še nekje na 1600 metrih.
Poba je bil sam, derez in cepina ni imel, o kakšni do-
datni plezalni-alpinistični opremi ni bilo govora. Opre-
Pomirjeni smo hiteli skozi gozd proti koči. Na hitro
opazimo spomenik žrtvam Storžiča, mimo katerega
smo sestopali. Tokrat smo kamnoseku »ukradli« zas-
lužek ob klesanju novega imena.
Zaključili smo malo pred polnočjo. Kljub temu, da jo
je fant srečno odnesel, nismo bili prav zgovorni. Res
je zelo malo manjkalo ...
GORSKI reševalec 13