O PLAZOVIH
Danes je raziskovanje snežnih plazov
naredilo še nekaj korakov naprej (tudi pri
nas). Z uporabo različnih prostorskih podatkov lahko izdelujemo modele, ki nam
povedo, katera območja so potencialno
nevarna. Na ta način lahko odkrijemo tudi
območja, kjer so plazovi mogoči, vendar
se v času našega spomina tam še niso
pojavili. Tako izdelani modeli so osnova za
izdelavo zemljevidov nevarnosti, ki postajajo tudi del občinskih prostorskih načrtov.
S prej omenjenim lavinskim katastrom lahko modelirano nevarnost primerjamo z
dejansko in tako zemljevidom nevarnosti
dodamo še večjo dodano vrednost.
Takšni modeli in zemljevidi so pomembni
tudi pri umeščanju trajnejših oblik zaščite
Kataster snežnih plazov v Sloveniji (foto: Manca Volk Bahun)
pred snežnimi plazovi v prostor. Tu imamo
v mislih predvsem zaščito posameznih
odsekov cest, železniških prog, smučišč,
pa tudi celotnih naselij. Slednjih pri nas ne najdemo, zaščitenih odsekov cest in delov smučišč pa je kar nekaj.
Če samo omenimo nekaj najbolj znanih. Na cesti Tržič–Ljubelj lahko najdemo edini lavinski predor pri nas.
Z lavinsko galerijo je zaščitena železniška proga Jesenice–Bohinjska Bistrica v Soteski. Lavinske mreže
so nameščene nad avtocestnim odsekom Lipce–Hrušica. S sistemom daljinskega proženja snežnih plazov
(GAZex) je opremljeno smučišče Kanin. Namerno pa so snežne plazove včasih prožili tudi na Zelenici. Z namernim razstreljevanjem snežnih plazov pa so v zadnjem času zaščitili tudi odseke na smučišču Vogel. Kjer
podobni ukrepi varstva zaradi različnih vzrokov niso mogoči, je skrajen ukrep tudi zaprtje. Tako je tudi zaradi
nevarnosti snežnih plazov pozimi zaprt prelaz Vršič in še nekateri drugi cestni odseki. Prav tako pa so, ko je
nevarnost prevelika, zaprti tudi problematični odseki smučišč. Dober primer je Žagarjev graben na Voglu.
Pomagaj si sam in …
Kljub vsemu napredku znanosti in tehnike je žrtev zaradi snežnih plazov veliko, sploh zaradi vse večjega obiska
gora pozimi. V Sloveniji snežni plazovi veljajo za naravno nesrečo z največjim številom žrtev. V povprečju tako
vsako leto zaradi posledic snežnih plazov umreta 1 do 2 osebi. Število zajetih v plazu, ki so bili poškodovani
ali pa so se rešili nepoškodovani, pa žal ostaja skrivnost.
V zgornjih poglavjih smo omenjali številne oblike varstva pred snežnimi plazovi, ki današnjim žrtvam žal ne bi
mogli prav dosti pomagati, saj se večina nesreč zgodi prav na območjih, kjer takšnih oblik varstva ni. Ravno
zato opozarjamo, da za svojo varnost največ še vedno lahko naredimo sami.
Metod, ki nam pomagajo pri odločanju, je veliko. Ena bolj znanih je Munterjeva 3x3 metoda, ki v bistvu deluje
kot nekakšen kontrolni seznam dejavnikov, ki jih moramo upoštevati in oceniti pred in med samo turo. Cilj vseh
metod pa je, da se na turo dobro pripravimo in da med potjo znamo opazovati svojo okolico, prepoznati znake
nevarnosti in na podlagi preizkusov in znakov v okolici oceniti, ali je pot varna ali ne.
Preventivna izobraževanja in redno osveževanje pridobljenih znanj so izrednega pomena, saj nam v ključnih
trenutkih lahko rešijo življenje, izredno pa so pomembna tudi pri sprejemanju odločitev. Na področju plazoslovja znanja in izkušenj ni nikoli dovolj, zato je bolje, da ga oziroma jih pridobimo zlepa kot zgrda.
Na koncu ne moremo niti mimo številnih tehnikalij, s katerimi nas zasipajo trgovci z vseh strani. Tehnologija je
v zadnjem času res naredila ogromen preskok, vendar nam vse skupaj ne pomaga kaj dosti, če te opreme ne
znamo uporabljati ali pa če se na pot odpravimo sami. Žolna, sonda in lopata še vedno ostajajo del obvezne
opreme, brez katere se pozimi raje ne podajajmo na turo. Veliko pa se z F