UTRINKI IZ PRETEKLOSTI
treba precej paziti. Isti dan je to smer preplezala pred njima ena partija naših članov.
Preplezala sta že več kot 250 metrov višine, t.j. dve tretjini smeri do vrha. Ker je mesto, kjer sta že bila lažje,
sta premalo pazila in opustila varovanje, vkljub temu pa bila še navezana. Mesta za varovanje so tam prav
dobra in bi ob padcu varujoči tovariš sigurno lahko rešil drugega. Kot smo na licu mesta ugotovili je prišel
Perko Edi že na travnato gredino grebena. Cankar je plezal za njim in bil pod vrhom. Ker sta imela 40 m vrv
je Cankar imel polovico vrvi povite okoli sebe. Plezala sta v okovankah kar pa izključuje pogoj za nesrečo,
ker sta bila že na deloma poraslem terenu. Cankarju je verjetno spodrsnilo oz. je omahnil in potegnil za seboj
Perkota. Med padcem sta se odbijala in padla v kratko grapo kjer sta obležala ca 10 metrov vsaksebi. Bila sta
takoj mrtva. Padla sta skupno ca 35-40m.
Reševanje
Ker je Cankar imel službo šele v ponedeljek popoldne se nam ni vrnitev tovarišev v Tržič zdela nič sumljiva.
Ker sta bila malo bolj počasna oz. flegmatična smo računali, da sta ostala pod Storžičem in se preko dopoldneva vrneta v Tržič. Da ju ni bilo domov smo bili obveščeni šele v ponedeljek zjutraj ko Perkota ni bilo v službo.
Poizvedeli smo za vse okolnosti vendar je vse kazalo, da ne gre za nesrečo. Ker so nekateri planinci ostali v
nedeljo zvečer pod Storžičem in so se imeli vrniti v Tržič v ponedeljek od 8 do 9 Ure smo pripravili in obvestili
med tem časom naše reševalce, ki so se opremili in bili pripravljeni da gremo iskat tovariša ako se nista vrnila
v Kočo pod Storžičem. Okrog 8 ure smo dobili obvestilo, da Cankarja in Perkota do 6 ure zjutraj še ni bilo v
kočo. V koči da se nahaja en nahrbtnik od neznanega v katerem so plezalke, ugotovili smo lahko, da je bil od
katerega izmed pogrešanih.
Takoj smo odšli pod Storžič ter vzeli s seboj še potrebno opremo. S seboj smo imeli 8 vrvi, kline, karabince,
kladiva, reševalno vrečo, gramingerjev sedež, lekarno in hrano za reševalno moštvo. Bili smo trije gorski
reševalci in 6 ostalih plezalcev. Med potjo smo poizvedovali, ako bi bila imenovana kje v vasi ali na kaki drugi
planini v okolici Storžiča, vendar ni bilo nobenega sledu. Tudi pod Storžičem jih nismo našli. Pregledamo nahrbtnik in spoznamo, da je Perkotov. Izpraševali smo planšarico, pastirje in gozdarje ako so slišali kake klice,
pa niso ničesar ne po noči ne v jutro. Povzpeli smo se z vso opremo do bivaka.
Tu smo napravili načrt za iskanje ponesrečenih. Ker na vse naše znake nismo dobili nobenega odziva je
nastala verjetnost, da sta se tovariša res smrtno ponesrečila. Ker nismo mogli ugotoviti smeri kjer sta šla
plezat smo se razdelili v tri grupe, reševalni material smo v večini pustili pri Bivaku. Vsaka naveza je šla
plezat v drugo smer-dogovorili smo se ako kaka naveza najde kako sled da da ostalim signal. Okrog 3 ure
je naveza na Grebenih dala signal, da so naleteli na ponesrečenca in da sta mrtva. Ostali dve navezi sta se
vrnili do Bivaka vzeli vrvi, drog in juto ter začeli plezati v smeri do ponesrečencev. Priplezali smo do tovarišev,
povezali mrtva v juto in pripravili vse za spuščanje. Reševanje oz. spuščanje in varovanje je bilo radi strmine
in krušljivosti precej nevarno ter zamudno. Vseeno se nam je posrečilo spraviti trupli v grapo pod Bivakom že
do noči. Spuščali smo vseskozi preko strmih skokov naravnost na prodišče levo od Bivaka
Ker so bili reševalci vsi izmučeni so se vrnili v Kočo pod Storžičem, ponesrečena smo lepo položili k snegu
ki je bil še v grapi. 6 tovarišev je ostalo v koči trije pa so se vrnili v Tržič da obvestijo svojce in pripravijo vse
za pogreb. Ostalih šest tovarišev je rano v jutro pristopilo spet do Bivaka ter spravilo nato s spuščanjem trupli
do plazu. Ostali trije so se tudi zjutraj vrnili pripeljali krsti do pod senožeti in organizirali voznika za prevoz.
Skupno smo potem prenesli trupli do steze oz. poti ki vodi na Škarjev rob ter dali na voz in odpeljali v dolino''
To je bila ena izmed prvih povojnih nesreč cele naveze kateri so sledile še nekatere predvsem v petdesetih in
šestdesetih letih. Tipično pri skoraj vseh je, da so se zgodile v lažjih delih stene ob so časnem napredovanju
brez varovanja (plezalca pa še vedno navezana).
Zanimiv pogled na to nesrečo in na prvo srečanje s smrtjo prijateljev alpinistov je opisal tudi Franci
Primožič – Krvin v Zborniku ob 50. letnici GRS Tržič:
''Čutili smo, da bomo priče prve povojne smrtne nesreče med tržiškimi alpinisti. Pod zahodnim grebenom sta
nekaj metrov narazen ležala oba mlada alpinista – Edi in Joža. Resnico, kako je prišlo do nesreče – mogoče
je prvi omahnil in drugega potegnil za seboj, ali pa tudi ne – sta vzela s seboj v prerani grob. Ob tej reševalni
akciji, ko sem prvič pred seboj videl m