V TUJIH GORAH
relativen in mi smo ga imeli na voljo za cel dan. Spotoma smo se povzpeli še na Momin dvor (2722 m) in turo
zaključili v koči ob Temnem jezeru, ki so jo prišli odpret samo za nas. Popoldan smo naredili kratko usposabljanje za iskanje z žolnami, ''ta stari'' smo gasili visokogorsko žejo s pivom in opazovali mladce, ki so preko
velike skakalnice izvajali akrobacije, padci pa so se končali v kot puh mehkem pršiču … V ozadju pa divje
lepa Kamenica.
Za lažje razumevanje
Goce Delčev je bil makedonski in bolgarski revolucionar, narodni junak s konca 19. stoletja. Zavzemal se je za
samostojno Makedonijo in Trakijo, padel je v spopadih s Turki, ki so v tem času okupirali to področje.
Tudi Jane Sandanski je bil revolucionar iz istega obdobja, ki se je prav tako zavzemal za
samostojnost Makedonije, in velja za narodnega junaka tako v Bolgariji kot Makedoniji. Seveda je potrebno
vedeti, da je bil del današnje Bolgarije na širšem področju gorovja Pirin včasih imenovan Pirinska Makedonija
in prebivalci v večini Makedonci. Od tod navedbe o dvojnem čaščenju teh dveh revolucionarjev kot nacionalnih junakov.
Musala – iz arabščine Mus
Allah , blizu boga, mesto za molitev.
Gora v pogorju Rila.
(foto: Slavko Rožič)
Zadovoljni (arhiv: Slavko Rožič)
Takole je najstarejši udeleženec naše male odprave, 66-letni Stojan opisal našo dogodivščino:
»Izlet je zlogiral Tomica, spredaj neuničljivi Slavc, za metlo sekjuriti Janez, na sredi Brin z zdravniško torbo
(vsebina: od injekcij do Jacka), za testiranje grap sta skrbela Borči in Niko, posebni efekti – Urban in Matic,
v rezervi še dva vsestranska Janeza, supervizor seveda Jurček, vsi pa smo s spoštovanjem opazovali, kaj
počne Levko.«
Zadnji dan smo se preko sedla spustili nazaj do jezera, sledil je vzpon do koče pod Bezbogom in spust v
dolino. S tem smo zaključili smučarski del odprave. Na poti proti Sofiji smo si ogledali še svetovno znan samostan Rila, ki je del svetovne dediščine pod okriljem Unesca. Od tu se je začelo pokristjanjevati narode na
Balkanu, zasledil sem tudi izraz »balkanski Jeruzalem«. Duhovno navdahnjeni smo bili pripravljeni na epilog:
»V to deželo bi se rad še kdaj vrnil, pa ne enkrat. Lahko večkrat. Predvsem, ker je drugačna od zahodnega
in slovenskega načina osvajanja in zbiranja vrhov, ker koče niso kapitalistične podružnice na uslugo petičnim
sebi pomembnim planincem. V Bolgariji smo našli prvinski stik z gorami in ljudmi, poštenimi in prijaznimi, pa
čeprav jim včasih ponižujoče pravimo Balkanci ...«
33 GORSKI reševalec