Gorski reševalec 4 | Page 29

V TUJIH GORAH sva lahko spremljala njuno napredovanje. Ko sva ugotovila, da jima gre odlično, sva spakirala in odšla v bazo. Tam je sledilo veselje in hkrati skrb za Domna in Levca, ki sta bila še visoko na gori. Čakala sva na njun klic iz Tabora 2. Poklicala sta, ko je sonce zahajalo, in se v temi odpravila na Tabor 1, kjer sta prespala. Oba sta Janez L. in šerpa Passang na vrhu Ama Dablama (foto: arhiv Janez Levec) osvojila vrh in sta OK. 18. novembra sva dopoldan preživela v pričakovanju povratka Domna in Levca. Okoli 12h sta se tako kot midva privlekla v bazo. Bili smo zopet skupaj, vsi na vrhu ter vsi zdravi. 19. novembra popoldne smo zapustili bazni tabor ter se oziraje poslavljali od Ama Dablama. Premikali smo se navzdol po dolini v naše izhodišče – Luklo, kamor smo prispeli 21. novembra. Let v Katmandu smo imeli naslednji dan. Ves čas smo bili z mislimi že z našimi najbližjimi, saj smo načrtovali premik letalskih kart za čimprejšnjo vrnitev domov. Po nekajdnevnem čakanju na prestavitev kart v Katmanduju nam je začelo postajati jasno, da iz te moke ne bo kruha. Odločitev je padla za nekajdnevni potep po Nepalu. Želeli smo si na toplo, zato pojdimo na jug, smo si rekli. 27. novembra smo se odpeljali proti 5 ur oddaljenem narodnem parku Chitwan. Pot do tja je bila razburljiva, saj je potekala po izredno slabi, prepadni, ovinkasti cesti, polni gneče ter počasnih tovornjakov, ki smo jih nenehno prehitevali. V parku smo si ogledali njihovo tradicionalno vas, pluli z drevaki, jahali slone, hodili po džungli ter odšli na jeep safari. Domen se je edini odločil za kopanje s sloni. Od živali smo videli slone, nosoroge, krokodile, opice, srne, jelene …, le pravega tigra ne. 29 GORSKI reševalec