V TUJIH GORAH
9. novembra se odpravimo do Tabora 1 na višino 5800 m, kamor smo nesli plezalno opremo. Poti ne poznamo, vendar nas razdalja do tja močno preseneti. Hodili smo različno ter se po štirih, drugi šestih urah priplazili
do enke. Razgledi fantastični, sonce že nizko, zato smo se hitro obrnili ter se vrnili v bazni tabor.
Sledili so dnevi negotovosti. V baznem taboru so bile tri močne svetovne plezalne agencije s klienti, ki so imeli
zelo dejavne šerpe na gori. Naš Passang nam je obljubljal naskok na vrh vsak naslednji dan. Mi smo se hoteli
še dodatno aklimatizirati ter iti spat na Tabor 1 in Tabor 2. Razmišljali smo, toda kaj hoditi gor spat in dol ter
trošiti moči, če se lahko zgodi, da bomo morali naslednji dan na vrh.
13. novembra zvečer Passang pride v jedilnico ter nam pove, da se na vrh še ne da, toda 15. novembra bodo
šerpe napele vrvi na vrh, zato jutri štartate proti vrhu. Mi ga gledamo, vsak pri sebi razmišlja, kako to ve, pa
kaj vse lahko pride vmes. Nič ne de, mi smo vsi za, komaj čakamo. Za naslednji dan se odločimo, da greva
Domen in jaz ter z dnevom zamika še Janez in Levec.
14. novembra zjutraj se zbudim in v glavi se prepletajo različne misli. Ali imam opremo pripravljeno, kaj sem
pozabil, koliko hrane naj vzamem, katero obleko … Vsaka odvečna stvar se pozna pri teži nahrbtnika. Odidem
v jedilnico in zagledam Domna. Takoj slišim, da nekaj ni v redu. Njegov glas je hrapav, oči vodene. Pravi, da
se slabo počuti ter da je vzel močno zdravilo in da ni problema, greva proti vrhu. Po medsebojnem posvetu
pa se odločimo drugače. Janez in jaz greva danes, Domen pa počaka še en dan, kako se bo razvila bolezen,
in gre naslednji dan z Levcem.
Sledi še posvetitev v bazi in poslovitev od soplezalcev ter z Janezom že maširava proti Taboru 1, z nama gre
Dawa. Nahrbtnik je težak, pot se vleče, varčujeva z močmi, kar se da. Po štirih urah in pol sva na enki, sonce
pa že počasi zahaja. Že brni gorilnik in kuhava vodo. Najprej bova pila, potem ''juhco'', nato pa še kakšne
''ta hitre'' makarone. Medtem pripraviva podloge in spalke, pregledava plezalno opremo in se pripravljava na
naslednji dan, ko odideva na Tabor 3. Načrt je bil izpustiti Tabor 2, saj tam ni bilo več prostora za še kakšen
šotor. Noč na enki hitro mine.
15. novembra ob 8h zjutraj začnemo z vzponom proti Taboru 3. Z Janezom si oprtava vsak svoj nahrbtnik in
se debelo pogledava. Težka
sta, da naju
kar malo premetava. Dodatno še nekaj
malenkosti,
plin, posode in
vsa plezalna
oprema. Bova
že, si misliva
in modrujeva,
greva najprej
proti Taboru 2,
tam malo pojemo in potem
naprej na Tabor 3. Kmalu
pridemo
do
grebena,
ki
se dviga pred
nami.
Smer
vijuga
gor,
dol pa za rob
pa po snegu,
Domen se vzpenja proti vrhu (foto: arhiv Domen Bole)
GORSKI reševalec
26