INTERVJU
Boštjan Fon, Pogled z druge strani
časopisnega papirja
Klemen Belhar
Spoznal sem ga po nekem reševanju. Reševalci smo bili utrujeni. V miru smo se hoteli pogovoriti in popiti pivo.
On pa je bil glasen, preveč iskren in ves čas je govoril. Ni mi bil všeč. Ko sem ga srečal drugič, je bil še vedno
tak. Spoznal sem, da je enak tudi prek elektronske pošte. Piše glasne besede. Tak je! Ko sem to sprejel, sem
spremenil odnos do njega. Iskrenost šteje. Pozneje sem izvedel, da teče, da je on pisal Mravljetovo knjigo in
še kaj. Postal mi je skoraj všeč. Človek, s katerim bi popil pivo ali dve. Boštjan Fon je novinar Slovenskih novic,
z njim sem se pogovarjal o njegovem delu. Največkrat namreč prav on poroča o delu gorskih reševalcev. Je
naš sopotnik, nekakšen dopisni član GRZS.
Je to, da poročaš o nesrečah v gorah, stvar poklicne nuje ali stvar tvojega osebnega zanimanja?
Profil našega dnevnika je tak, da poročamo o vseh najpomembnejših dogodkih v naši državi, kamor nesreče
v gorah seveda spadajo. Dejstvo pa je, da sem sam osebno, glede na to, da sem celo življenje povezan z
gorami, tudi osebno radoveden o razpletu in predvsem vzrokih za tak dogodek. Prav zaradi prej povedanega
skušam v poročanju o dogodku na bralca delno apelirati s preventivno informacijo, ki jo dodam grobemu tekstu o dogajanju, in morda na ta način prispevati nekaj drobnega, da bi se v prihodnosti takšnih dogodkov v
gorah pripetilo čim manj.
Poročanje o nesrečah je verjetno precej terensko delo?
Sam sem zagovornik tega, da dober novinar nikoli ne bo dobil zgodbe za ekranom računalnika v topli pisarni.
Potrebno se je odločiti, kako in kaj v svojem poslu. Da, potrebno je nase ''natveziti'' opremo, na hrbet vreči
nahrbtnik in ''hajd'' v breg. Pa ne samo pri poročanju o dogodkih v gorah, vsako dobro zgodbo je potrebno
začutiti in osebno preveriti na terenu pri ljudeh in ne se zanašati na povedano, sugerirano ali morda celo
plačano posredovano informacijo.
Je terensko delo napor ali tisto, kar je lepši del tvojega poklica?
Terenski del je napor, a vendar sam poleg skoraj vsakodnevnega zahajanja v hribe še aktivno igram hokej
na rolerjih v Avstriji in Italiji ter vsako leto tečem na kakšnem maratonu ali dveh, tako da mi je trening v obliki
fizičnega napora v veselje in nikoli niti najmanj ne pomislim na napor. Poleg tega sem zagovornik teorije, da ni
slabega vremena, lahko je le slaba oprema ali slaba volja, to pa se da nadomestiti ali odgnati. Če ne morem
drugače, grem iz Završnice do Valvasorjevega doma zjutraj na kavo, medtem ko moji stanovski kolegi čemijo
za kakšnim šankom ob burnih razpravah ter petih cigaretah. Tako najdem nekaj minut tišine, spokoja, pa še
večkrat se mi zgodi, da imam v glavi zgodbo že spisano, ko se vrnem v dolino. No, glede tega Valvasorjevega
vzpenjanja sem pravzaprav med tistimi, ki gremo nekajkrat na teden navzgor, letos sem bil gor do doma nekaj
manj kot 150-krat.
Reševalci nekaterih nesreč in reševanj ne pozabimo. Kako pa je s tabo? Je kakšna nesreča, ki bo
vedno s tabo?
Naj se sliši še tako čudno oziroma brezsrčno, toda nesreč nikoli ne tovorim v svojih mislih. Glede na to, da
imam pred seboj vsakodnevno takšne in drugačne ''črne'' štorije, je potrebno narediti neko mejo, do koder
sem v tako zgodbo lahko osebno vpleten, naprej pa ne. Glede nesreč v gorah se vsake toliko spomnim
kakšnih nesrečnih trenutkov, sploh tistega iz Repovega kota, ko je pes potegnil mlado dekle v globino, pa leta
nazaj, ko je z Grintovca, čez Streho, zdrsnil znančev sin, s katerim sem se še pol ure prej pogovarjal na vrhu.
Velikokrat, ko se ozrem proti primorskim vršacem, pa se spomnim dveh mladih alpinistov z Mangarta, ki ju
zaradi vremenske ujme ni bilo moč oteti zli usodi na vrhu.
Kako ocenjuješ javno podobo GRZS?
Zadnja leta se v javnosti GRZS ne prikazuje več kot neka honorarna pogrebna služba, ki gre v gore po mrtve.
Dejansko se je še v času, ko je bila GRZS v okvirih PZS, naredilo malo za podobo reševalk in reševalcev med
ljudmi. Glede na to, da se samostojno delovanje GRZS v javnosti odobrava, poleg tega pa še sami reševalci
znajo med pohodniki z drobnimi nasveti in pomočjo pokazati, kako se gre varno v gore, kar je dodaten plus v
17 GORSKI reševalec