Gorski resevalec 6 - Page 33

STAREJŠI REŠEVALCI Mont Blanc 1966. leta Peter Rožič Mont Blanc ali Bela gora je najvišji vrh v Alpah. Vršni del je prekrit z več metri trajne plasti snega in ledu, zato lahko zasledimo različne nadmorske višine. Najbolj uveljavljena je višina 4810 m (Italijani ponekod navajajo tudi 4807 m). Davnega leta 1786 sta se osmega avgusta Francoza Jacques Balmat in Michel Paccard prva povzpela na vrh gore. Želja po odkrivanju novega je prisotna pri vsakomur, ne glede na obdobje, v katerem živi, in na dejavnost, s katero se ukvarja. Zato je razumljivo, da so tudi cilji v življenju vedno višji in kmalu prerastejo “domače dvorišče”. Od želja do realizacije pa je ponavadi pot strma in dolga, toda veselje ob uspehu toliko večje. Avgusta leta 1966 so se “odprave” v Centralne Alpe z namenom vzpona na Mont Blanc (4810 m) in Matterhorn (4478 m) lotili člani AO in GRS Tržič. Takrat je bila logistika take ture nekoliko zahtevnejša, kot je to danes, ko lahko vse informacije o razmerah, vremenu, prometu in nastanitvah pridobiš doma preko spleta. Zaradi velike zasedenosti je v večini koč (Gouter, 3817 m) spanje potrebno rezervirati že od doma. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bilo za vstop v tuje države najprej potrebno pridobiti vstopno vizo in nabaviti njihovo valuto. Zagotoviti je bilo treba sredstva, opremo in nabaviti skupno hrano. Tudi prevozi so bili takrat bolj problematični, saj skoraj 1000 km dolga enodnevna vožnja za fička (Fiat 750) in tri VW hrošče ni bila mačji kašelj. Celotna pot Tržič–Entrèves–Tržič je bila dolga 1945 km. Vrnitev je potekala po skupinah glede na ture (poraba goriva 147 l na avto, na sto km pa 7,5 l). Na pot je odšlo devet članov: Rajko Marenčič, Janko Krmelj, Alojz Zaletel, Franci Primožič, Vinko Švab, Vital Ahačič, Anton Kralj, Vili Globočnik in Franci Kavčič (skupna starost 311 let, povprečna pa 34,5 let). V petek, 12. 8. 1966, ob 4h zjutraj so krenili iz Tržiča. Po celodnevni vožnji preko Trsta, Benetk, Verone, Milana, Aoste in Courmayeurja so prispeli v Entrèves (izhodišče za montblanško vzpenjačo z italijanske strani). Peter Rožič (foto: arhiv Peter Rožič) V soboto so z žičnico odšli do koče Rifugio Torino na sedlu Col du Géant, nato pa so se peš napotili preko ledenika pod Tridentom in Grand Capucinom čez Vallée Blanche do observatorija (prenočišče) pod Aiguille du Midi. Nedelja, 14. 8., je bila dan za vzpon na “vladarja”. Klasično prečenje vseh treh vrhov. Z observatorija so odšli ob enih ponoči in preko Mont Blanc du Tacul (4248 m) na Mont Maudit (4465 m), preko sedla Col de la Brenva na vrh Mont Blanca (4810 m). Ob enajsti uri so bili na vrhu. Sledil je sestop mimo bivaka Vallot po ledeniku Bossons mimo koče Grands Mulets na srednjo postajo žičnice (Plan de I’Aiguille), od tam pa z žičnico v Chamonix. Ker je bilo v ponedeljek slabo vreme, žičnice niso vozile, zato takojšen povratek na izhodišče ni bil možen. Tako so se z žičnico preko Aiguille du Midija v Italijo (Entrèves) vrnili šele v torek. V sredo so se preko Châtillona odpravili v Cervinio, ki je izhodišče za vzpon na Matterhorn (Monte Cervino) z italijanske smeri. Zaradi slabega vremena vzpon ni bil mogoč. Tako so se še isti dan premaknili do Lecca, kjer so ob jezeru prenočili. Naslednji dan so se peljali mimo jezera Lago di Como do Bolzana, od koder so zaradi neurja pot nadaljevali do Trenta. Domov so se preko Udin in Trbiža vrnili v večernih urah v petek, 19. avgusta. Franci Primožič – Krvin je v svoj dnevnik poleg skopega poročila dodal: Mont Blanc – uresničena želja. To je verjetno veljalo za večino udeležencev, ki so takrat prvič stopili na teme Evrope (takrat je bil kot najvišji vrh v Evropi priznan Mont Blanc). In vsak je verjetno imel svojo, drugačno zgodbo o tem. Zanimivo bi jih bilo slišati, saj kratko poročilo ne pove vsega. Ta pogled na dogodke izpred petdesetih let, ki sta mi ga omogočila Francijev arhiv in njegov album slik, je samo delček zgodbe. Veliko več bi o tem lahko povedali Tone, Franci (Kavčič) in Janko. GORSKI reševalec 33