V TUJIH GORAH
Vrh je vse bliže (foto: Janez Primožič)
debelo snežno odejo brez podlage, tako da je pod
smučmi kdaj tudi zaropotalo. Na spodnjem delu ceste
je bilo smučanje res užitek, pripeljali smo se prav do
vrat koče. Dokončno smo se namestili v koči in odšli
na večerjo. Odlično smo bili postreženi, po večerji pa
je sledilo še prijetno druženje, debata, obujanje spominov in kovanje načrtov v prihodnje.
Zjutraj nas je pričakal lep, jasen dan – kot v pravi
zimski pravljici, ki je letos še nismo imeli priložnost
doživeti. Po zajtrku smo se skupaj odpravili po cesti
v drugo dolino, proti koči Lavarella. Tam naj bi glede na razmere sprejeli odločitev za naprej. Cesta je
bila zopet steptana, saj imajo za oskrbovanje koč in
prevoz turistov do njih posebna prevozna sredstva na
gosenicah. Cena prevoza je bila 15 eur, vendar smo
soglašali, da je za “gorenjce” to preveč in bomo šli
kar peš. Hitro smo bili pri koči, od tam pa je že bilo
zgaženih nekaj “špur” navkreber proti Neunerspitze in
Zehnerspitze. Koča leži v zatrepu doline, tako da smo
se morali povzpeti čez višjo bariero, da se nam je odprl razgled na naše cilje. Edini primeren cilj se nam
je zdel sedlo, desno od Zehnerspitze. Poleg tega je
30 GORSKI reševalec
bila kako uro pred nami tja namenjena že ena skupina smučarjev. Odločili smo se, da gremo v isti smeri,
dokler bo varno.
Glede na včerajšnji dogodek nisem imel najboljšega
občutka, ko smo prišli do pobočja pod sedlom, ki je
bilo strmejše. Skupina pred nami je tudi nekaj mečkala in iskala varen prehod na sedlo. Sledili smo jim v
vpadnici, kar mi ni bilo všeč, kajti če bi se sprožil plaz,
bi enostavno pometel z nami, zato sem zavil levo
proti grebenu, kjer sem pričakoval bolj spihan teren
in manj snega. Vendar sem se uštel in zagazil v res
globok napihan sneg. S palicami sem čutil, da je pod
novim snegom kopna skala in da ni velike nevarnosti,
da bi se kaj sprožilo. V kratkih cik-cakih sem se držal
grebena in prigazil na sedlo, kjer je že bila skupina
pred nami. Nekaj članov mi je sledilo, ostali pa so šli
po gazi predhodnikov. Do vrha nas je ločila še kratka
feratta po izpostavljenem grebenu, dobrih, 50 višinskih metrov. Na vrhu so nas pričakali ogromen lesen
križ in fantastični razgledi po okoliških hribih. Še obvezno slikanje, sestop po jeklenici navzdol in naprej
na smuči. Sledila je že težko pričakovana smuka.