Gorski resevalec 6 - Page 3

NAMESTO UVODA Šesti številki na pot Blaž Belhar – načelnik Blaž Belhar (foto: Vili Vogelnik) Skoraj natančno eno leto je od izida zadnje, 5. številke publikacije, ki jo berete. Zame priložnost za kratek pregled enoletnega delovanja našega društva. Lani smo izvedli rekordnih 30 reševalnih akcij, število posredovanj nam raste iz leta v leto, podobno je tudi na državnem nivoju. Polna parkirišča na Ljubelju, pod Matizovcem in v Gozdu, tako med tednom, še posebej pa med vikendi, so znak, da se število obiskovalcev tržiških gora povečuje. Naše področje je zelo priljubljeno tudi med jadralnimi padalci, Kriška gora, Dobrča in vzletišče v Gozdu so med najbolj priljubljenimi v Sloveniji. Vsi navedeni presežniki in odlično izvedene akcije pa imajo grenak priokus, saj smo lani, na za nas pomembnem področju, tudi nazadovali. Dolgo let že gostujemo na Policijski postaji Tržič, s policisti tradicionalno dobro sodelujemo. V trendu državnega varčevanja policija ukinja dežurno službo, kar posledično pomeni, da ne moremo več uporabljati sejne sobe v želenih terminih. Tako smo tudi mi po dolgih letih postali “begunci”. Pomoč so nam ponudili na Občini Tržič in v PD Tržič, kjer se zdaj dobivamo. Tako smo sedaj na dveh lokacijah (skladišče in avtomobila na policijski postaji, sestanki v PD Tržič), kar je seveda daleč od idealnega in velik korak nazaj za delovanje našega društva. Na eni strani rekordno število akcij, na drugi strani pa izgubljamo še tisto malo, a za nas zelo pomembno prostorsko dostopnost na eni lokaciji. Naslednje leto bomo praznovali 80-letnico delovanja društva, kot kaže s culo na rami in v iskanju novih možnosti bivanja. Tudi na nivoju zveze je situacija alarmantna. GRZS leto zaključuje v minusu, razlog je veliko število reševalnih akcij (več, kot je planirano?). Če izpostavim turnosmučarsko in lavinsko opremo, so reševalci (po mojem mnenju) preslabo opremljeni. V Tržiču nam je pri tem na pomoč priskočila Občina Tržič. Potreben je odločen pritisk na državo, naj nam zagotovi minimalne pogoje in sredstva za delo. Mogoče se odgovorni ne zavedajo, da se v vlogi ponesrečenca lahko hitro znajde kdorkoli izmed nas. V nasprotju z zgoraj napisanim je vzdušje v društvu dobro, letošnjo pomlad sta vse izpite za reševalca opravila naša pripravnika Joža Godnov in Nejc Klemenčič, v društvu se nam je pridružil nov pripravnik, zdravnik dr. Tomaž Goslar. Čestitke obema novima reševalcema. Vsem bralcem želim veliko lepih trenutkov in varnih korakov v gorah. Beseda urednika Matija Perko Matija Perko (foto: Vili Vogelnik) Tokrat je moje delo potekalo spontano, tekoče. Moram reči, da s prispevki ni bilo posebnih težav. Nikogar ni bilo potrebno posebej priganjati. Kaj tokrat napisati in objaviti? Na vsebino so kazale že vse prejšnje številke Gorskega reševalca. Sledili so razgovori s posamezniki, uredniško delo, popravki, priprave na tisk in obliko publikacije. Vse, kar počnemo, vaje, usposabljanja, preventivno delo, reševanje, sčasoma pozabimo. V spominu nam ostanejo le nekatere stvari posameznih dogodkov. Z zapisi in objavo pa uspemo dokumentirati vsaj del našega dela in aktivnosti. Posebno pomembno je seveda reševalno delo, saj le reševalci vemo, kako se počutimo ob uspešno opravljenem reševanju. Večkrat se nam z zahvalo kasneje oglasijo tudi tisti, ki smo jim ob nesreči pomagali. Publikacija Gorski reševalec je naše društvo obogatila in pred nas postavila dodatne naloge. Mogoče je to komu odveč, a tako za zanamce ostane vsaj nekaj napisanega gradiva. Dostopnost spletne izdaje je dobra, več pa moramo v prihodnosti narediti še pri predstavitvi. Z manjšim številom natisnjenih izvodov zapolnimo vrzel do tistih, ki jim spletn