Gorski resevalec 6 - Page 16

INTERVJU Kako sta na to gledala sin Luka in žena Jožica? Kot vem, je to moje poslanstvo reševalca raslo z njima. Luka je kot otrok kmalu dojel, kdaj grem na vajo in kdaj v reševalno akcijo. Vedno, ko je zapiskal pager, sta mi hitro pomagala pri pripravi nahrbtnika. Luka je vedno govoril: “Ko bom velik, bom tudi jaz pomagal ljudem!”. To sedaj tudi počne, saj je zdravstveni delavec. Kaj te kot reševalca povezuje z ostalimi reševalci? Kot reševalca z ostalimi gorskimi reševalci me povezuje preprosto dejstvo, da je reševanje v nedostopnih krajih timsko delo. Pri vsem tem je pomembno, da se med seboj dobro poznamo in si zaupamo. Pri reševanjih si spontano porazdelimo naloge glede na težo reševalne akcije. Tudi druženja na skupnih turah doma in v tujini so pomembna za vzdrževanje kondicije in krepitev medsebojnega zaupanja. Reševanje nekoč in danes? Seveda so razlike ogromne. Tako kot na vseh področjih našega življenja. Včasih je bila reševalna oprema precej slabša, težka in manj prilagodljiva ponesrečencu. Obveščanje reševalcev je bilo kurirsko, kasneje po telefonih. Za transport moštva in opreme smo bili odvisni od policijskih vozil, le redko je bil vključen helikopter. Posledično smo potrebovali več časa, da smo prišli do ponesrečenih, kot ga praviloma porabimo sedaj. Danes je reševalna oprema prilagodljivejša in tehnično dovršena. Hkrati nudi precej večje udobje in zaščito tudi ponesrečencu. Obveščanje reševalcev poteka preko pagerjev in mobilnih telefonov s strani centra za obveščanje. Reševalci imamo na voljo svoje terensko reševalno vozilo, po potrebi pokličemo na pomoč tudi helikopter. A žal naši nahrbtniki kljub sodobnejši opremi niso nič lažji. Od nas se zahteva vse več profesionalnega znanja in dela. A smo samo amaterji, ki za to namenjamo svoj prosti čas. Katera reševalna akcija je bila zate najtežja? V teh letih je bilo kar nekaj stresno težkih akcij, še posebej, če so bili vpleteni znanci. Eno od teh bom opisal. Pravzaprav je šlo za tri akcije v enem dnevu. Leta 2010 smo bili v enem dnevu poklicani v tri reševalne akcije in pri vseh treh sem sodeloval. Pri prvem posredovanju je šlo za zastoj srca na poti z Ljubelja proti planini Prevali. Prvič sem bil soočen z oživljanjem. Žal je bil naš trud kljub pomoči zdravnika z defi brilatorjem neuspešen. A žal ni bilo konec. Še med tem reševanjem so nas ponovno klicali s podatki o pogrešani osebi na področju Ljubelja in Zelenice. Takoj, ko smo zaključili prvo akcijo, smo se zbrali na platoju Ljubelj. Bilo je že pozno popoldan. Glede na znane podatke smo se po vseh poteh odpravili proti Zelenici, Begunjščici, Vrtači in Suhemu rušju. Vendar neuspešno. Pogrešane osebe nismo našli. Ko smo se ponovno zbrali in delali načrt za nadaljevanje akcije za naslednji dan, smo dobili tretji klic. Na pobočjih Košute so bili izgubljeni trije avstrijski državljani. Zajeli sta jih megla in noč. Na podlagi podatkov in naših sklepov smo ugotovili, kje bi lahko bili, in jih našli nad planino Pungrat. Varno smo jih pospremili do avtomobila in prepeljali nazaj v Avstrijo. Naslednje jutro smo nadaljevali z iskalno akcijo, ki smo Elemir med vzponom (foto: Vili Vogelnik) 16 GORSKI reševalec INTERVJU Kako sta na to gledala sin Luka in žena Jožica? Kot vem, je to moje poslanstvo reševalca raslo z njima. Luka je kot otrok kmalu dojel, kdaj grem na vajo in kdaj v reševalno akcijo. Vedno, ko je zapiskal pager, sta mi hitro pomagala pri pripravi nahrbtnika. Luka je vedno govoril: “Ko bom velik, bom tudi jaz pomagal ljudem!”. To sedaj tudi počne, saj je zdravstveni delavec. bje in zaščito tudi ponesrečencu. Obveščanje reševalcev poteka preko pagerjev in mobilnih telefonov s strani centra za obveščanje. Reševalci imamo na voljo svoje terensko reševalno vozilo, po potrebi pokličemo na pomoč tudi helikopter. A žal naši nahrbtniki kljub sodobnejši opremi niso nič lažji. Od nas se zahteva vse več profesionalnega znanja in dela. A smo samo amaterji, ki za to namenjamo svoj prosti čas. Kaj te kot reševalca povezuje z ostalimi reševalci? Katera reševalna akcija je bila zate najtežja? Kot reševalca z ostalimi gorskimi reševalci me povezuje preprosto dejstvo, da je reševanje v nedostopnih krajih timsko delo. Pri vsem tem je pomembno, da se med seboj dobro poznamo in si zaupamo. Pri reševanjih si spontano porazdelimo naloge glede na težo reševalne akcije. Tudi druženja na skupnih turah doma in v tujini so pomembna za vzdrževanje kondicije in krepitev medsebojnega zaupanja. V teh letih je bilo kar nekaj stresno težkih akcij, še posebej, če so bili vpleteni znanci. Eno od teh bom opisal. Pravzaprav je šlo za tri akcije v enem dnevu. Reševanje nekoč in danes? Seveda so razlike ogromne. Tako kot na vseh področjih našega življenja. Včasih je bila reševalna oprema precej slabša, težka in manj prilagodljiva ponesrečencu. Obveščanje reševalcev je bilo kurirsko, kasneje po telefonih. Za transport moštva in opreme smo bili odvisni od policijskih vozil, le redko je bil vključen helikopter. Posledično smo potrebovali več časa, da smo prišli do ponesrečenih, kot ga praviloma porabimo sedaj. Danes je reševalna oprema prilagodljivejša in tehnično dovršena. Hkrati nudi precej večje udo- Leta 2010 smo bili v enem dnevu poklicani v tri reševalne akcije in pri vseh treh sem sodeloval. Pri prvem posredovanju je šlo za zastoj srca na poti z Ljubelja proti planini Prevali. Prvič sem bil soočen z oživljanjem. Žal je bil naš trud kljub pomoči zdravnika z defibrilatorjem neuspešen. A žal ni bilo konec. Še med tem reševanjem so nas ponovno klicali s podatki o pogrešani osebi na področju Ljubelja in Zelenice. Takoj, ko smo zaključili prvo akcijo, smo se zbrali na platoju Ljubelj. Bilo je že pozno popoldan. Glede na znane podatke smo se po vseh poteh odpravili proti Zelenici, Begunjščici, Vrtači [Z[]HqhZK[\]\qh[ˈܙqhX[HXH\[qh[K[œHۛݛ[H[[[Hq#\HY[][HZZHH\YH[[ؚ[H]HX˂H؛#ZZh]]H[H^X[HZH]ZHo][KZ[HHZYYH[#KHYH]݈[qhZZ\݈[Yݚ[KڙHHZ[K[Zqh[HY[[[ܘ] \[Z[Z[H][ؚ[H[\[[H^Z]Zˈ\YH][Y[][H\[ZZH[‘[[Z\YYۛH Έ[H[ZBMԔHqhY][X‚