Gorski resevalec 6 - Page 14

INTERVJU Elemir Zrim – Gorski reševalec, alpinist, človek! Matija Perko Elemirja sem spoznal, ko se je njegova družina preselila iz Jelendola v Tržič. Otroška druženja, skupna potepanja po okolici, raziskovanje po gozdovih, plezanje po okoliških čereh – vse to je bilo bogato doživljanje mladih dni. Tako sva postala prijatelja, kar sva še danes in na kar sem ponosen. Leta 1972 sva se skupaj vključila v Alpinistični odsek Tržič. Elemir je pridno zahajal v hribe. Alpinistični vzponi so se nabirali, s tem pa tudi izkušnje. Najbrž ni potrebno poudarjati, da je v gorah kdaj treba imeti tudi srečo in “jo dobro odneseš” ter prideš cel domov. Vsi hribovci smo to kdaj doživeli. Sledil je sprejem med alpiniste, težji vzponi, novi izzivi. V Tržiču je bila vedno dobra povezanost med alpinisti in gorskimi reševalci. Tako se je Elemir leta 1975 pridružil tudi GRS Tržič. Pot med reševalce je bila za večino alpinistov kar nekako samoumevna. Vsaj takrat je bilo tako. Elemir je dopolnil 40 let dela med gorskimi reševalci, a je še vedno aktiven. Nekako sem uspel od njega dobiti nekaj odgovorov, kljub temu, da o sebi ne govori rad. Kako in kdaj si se znašel med alpinisti? Bilo nas je nekaj “gasarjev” (Partizanska ulica), ki smo se podili po Pirmancah in plezali po skalnih odstavkih. Željkov oče je bil alpinist in zato si je Željko večkrat na skrivaj sposodil nekaj alpinistične opreme. Naša prva tura je bila v čeri nad Lomskim turnom. Kot se spomnim, je naše početje opazil tvoj stari oče, ki nas je najavil v PD Tržič k alpinističnemu odseku. Spomnim se njegovih besed: “Fantje, v četrtek zvečer se javite na planinsko društvo, tam imajo alpinisti sestanke”. To se je zgodilo leta 1972. Si se pridružil gorskim reševalcem kat tako ali je temu botroval poseben razlog? V tistih letih je bilo nekako samoumevno, da se kot alpinist pridružiš gorskim reševalcem. Leta 1975 sem kot alpinist sodeloval pri reševanju tragične helikopterske nesreče, ki se je zgodila na Ledinah. Bil je zadnji junijski vikend in zelo slabo vreme. S Petrom sva ravno prišla iz pod Storžiča, ko se je začel sklic moštva za reševanje in tako sem se po naključju pridružil akciji. Takrat sva bila med mlajšimi reševalci in sva se med prvimi uspela prebiti prek ruševja do razbitin helikopterja. Kot osemnajstletni fantič nikoli ne bom pozabil prizora razbitega helikopterja in treh ožganih trupel. Ja, tako se je začela moja gorskoreševalna pot. Najbrž na začetku nisi vedel, da bosta alpinizem in reševanje v tolikšni meri del tvojega življenja? Elemir Zrim (foto: Vili Vogelnik) 14 GORSKI reševalec Ja, res je. V tistih najstniških letih se je začelo spontano, s prijatelji, ki smo imeli podobne interese in želje. V Alpinističnem odseku Tržič so nas starejši alpinisti sprejeli prijazno in odprtih rok. Takrat, pri mojih petnajstih letih, so bili zame prave legende z bradami in “fajfami” v ustih. Z leti so se te razlike med nami manjšale in postali smo pravi gorski in reševalni prijatelji, vsaj jaz tako čutim. V sebi sem ponosen, da sem lahko bil in sem še v družbi tako srčnih in preprostih ljudi.