e-časopis: Plameni upanja | Page 13

Pesniški plameni

13

Piše: Peter Golenač

Spomin

Veselje in radost v otroških očeh,

zima privabi na usta nasmeh.

Iskrice sreče v srcih žarijo,

lepe se misli v glavi podijo.

Zunaj je mraz in v duši toplo,

imamo se radi kot nikdar tako.

Se trudnemu starcu oko orosi,

spomin mu prastari na plano spolzi:

Na staro kmetijo, kjer je živel,

tam kjer pod lipo bil je vesel.

Spomni se dni, ko bil je še mlad,

ko z brati, sestrámi se sankal je rad.

Pa vidi spet okna, belino na njih,

rože te krasne so mu navdih.

Harmoniko staro v roke vzame,

si pesem izmisli in mamo objame.

Zdaj pot ga odpelje malo drugam,

vidi spet cerkev, ve, mati je tam.

Na božji njivi lep čas je že spala,

že dolgo je odkar zadnji poljub mu je dala.

Starec obriše si solzne oči,

rožo poljubi, na grob jo spusti.

Potem še potiho zanjo pomoli

in ve: ona ne zapusti me nikoli.